Znameniti predmeti

SVETO SORODSTVO

Motiv Kristusovega sorodstva izhaja iz srednjeveškega izročila, po katerem naj bi se Marijina mati Ana trikrat omožila in rodila tri hčerke, ki so se vse imenovale Marija. Osrednji liki slike so sv. Ana in Marija z Jezusom v naročju. Ob njih sta drugi dve Anini hčerki, Marija Kleofova in Marija Salomejeva, obdani s svojimi otroki.V ozadju je ob njunih možeh razporejeno moško in žensko sorodstvo, predstavljeno s petindvajsetimi liki. Na napisnih trakovih so zapisana njihova imena. Slovesnost in umirjenost odraslih so razgibali otroci, eden med njimi s palico med nogama 'jaha konjička', Janez Evangelist se uči hoditi s pomočjo 'hojice' … Oblačila in pokrivala nastopajočih oseb povzemajo značilno srednjeevropsko nošo okoli leta 1500.
 
Slika je delo anonimnega, na Slovaškem delujočega slikarja, ki ga je strokovna literatura po nekdanjem glavnem oltarju frančiškanske cerkve v Okoličnem krstila za Mojstra iz Okoličnega
 
 
 
 
 
Več ...

FIGURINE KITAJCEV

Kitajski porcelan je bil v Evropi nadvse prestižno blago. Ko so v začetku 18. stoletja izumili evropski porcelan, so kot okrasne elemente uporabili predvsem kitajske okrasne motive in posnemali tudi oblike posod.
Figurine štirih Kitajcev je izdelal eden najslavnejših evropskih oblikovalcev porcelana, Franz Anton Bustelli. Prvotno je okras sestavljalo 16 kitajskih božanstev z desetimi figuricami moških in žensk v vlogi častilcev. Vsa skupina je služila kot namizni okras pri desertu, ki je  v 18. stoletju predstavljal osrednji okras na slavnostno pogrnjeni mizi, kot danes vaza s cvetjem na primer.
 
Chinoiserija označuje idejo Evropejcev, kako bi morali izgledati orientalski izdelki. Gre za orientalski slog, prilagojen evropskim potrebam in možnostim. Termin chinoiserija je evropska sinteza mešanice različnih vzhodnjaških slogov z dodatki evropskih, zlasti elementov baroka in rokokoja. Predvsem na kitajskem in japonskem je imel okras več kot samo dekorativno vlogo, saj se je za ilustracijami skrivala simbolika, ki tedanjemu Evropejcu ni ničesar pomenila. Jemal jih je kot slikovne predloge, do njihovega skritega pomena pa ni mogel prodreti. 
 
 
 
 
Več ...

KOSTANJEVIŠKI POKAL

Razkošni baročni pokal predstavlja enega najpomembnejših predmetov v zbirki stekla Narodnega muzeja Slovenije. Pokal kostanjeviškega opata  Tauffererja je izdelan v tehniki brušenja stekla, ta pa je omogočila popolnoma drugače oblikovane in okrašene steklene posode. Do takrat je namreč vrhunske dosežke stekla predstavljalo beneško steklo z okrasom, ki je bil nataljen na površino in pogosto različnih barv. Brušenje in rezanje stekla je bilo sicer domače že Rimljanom, vendar se je znanje takšne obdelave stekla v srednjem veku izgubilo in so se v 18. stoletju zato morali tehnike naučiti na novo.
 
Bogato okrašeni pokali, opremljeni s cvetličnim okrasjem, vedutami, portreti ali grbi, so bili v obdobju baroka dragoceno protokolarno darilo. Kostanjeviški pokal je okrašen z veduto samostana. Takšna gravura zahteva izredno mojstrstvo, saj je moral graver upognjeni površini prilagoditi perspektivo in proporce pa tudi samo kompozicijo. 
 
Pokal je bil izdelan kot neke vrste poslovno darilo v zahvalo opatu Tauffererju za zvesto službo, kar lahko razberemo iz napisa na nogi pokala.
 
 
 
 
 
 
Več ...

HENDRICK GOLTZIUS (?), FORTUNA

Grafični list s podobo Fortune, antične boginje sreče in usode (v podnapisu imenovana Rhamnusia), je eden največjih zakladov Narodnega muzeja Slovenije. Ob razstavi evropske manieristične grafike (Lirično – bizarno – dvoumno, NMS, 2011) je s svojo redkostjo in odličnostjo zbudil precej pozornosti domače in mednarodne stroke. Rafinirano delo visoke umetniške kakovosti, bogate sporočilnosti in sijajne ohranjenosti je nastalo konec 16. stoletja na severu Evrope, najverjetneje v elitni grafični delavnici haarlemskega virtuoza Hendricka Goltziusa (1558–1617). Prvak holandske manieristične grafike je pred dobrimi štiristo leti za prenos na grafično ploščo skiciral boginjo, ki v svoje jadro lovi Eolove vetrove in tako pluje med čermi zdaj srečnih zdaj nesrečnih človeških usod. V grafično ploščo jo je po mojstrovi predlogi – verjetno v njegovi delavnici – vrezal nesignirani bakrorezec.
 
Ženski akt pretanjene lepote je ujet v manieristične proporce (majhna glava, vitko, podaljšano telo) in postavljen v elegantno a labilno pozo tedaj aktualne figure serpentinate. Negotova podlaga goli figuri je školjčna lupina na vodni gladini, kar ustvarja navidezno sorodnost z ikonografskim motivom Venerino rojstvo. Od Venere pa se razlikuje po svojih atributih, zlasti jadru in krogli: Fortuna se z eno nogo opira na kroglo, kar stopnjuje vtis nestabilnega ravnotežja na morskih valovih. Simbolika v tem je nedvoumna: tako kakor labilna plovba antične boginje, ki jo vetrovi ženejo zdaj sem zdaj tja, je opoteča tudi človeška sreča. 
 
 
 
 
Več ...

JANEZ AVGUŠTIN PUHAR, AVTOPORTRET

Svetlobni zapisi prvega slovenskega fotografa in izumitelja Janeza Puharja – tako tudi njegov celopostavni Avtoportret – sodijo v uvodno obdobje svetovne fotografije; kranjski duhovnik se je z njimi zapisal v zgodovino tega likovnega medija in obogatil njegovo zgodnjo, eksperimentalno fazo. Spomladi leta 1842 je razvil postopek fotografiranja na stekleno podlago in s svojimi dosežki izboljšal, poenostavil in pocenil tedaj drage in zahtevne fotografske metode. Svojo izvirno tehniko je razvil kmalu za prvimi iznajdbami francoskih, angleških in ameriškihpionirjev fotografije, kot portretist pa je marsikaterega od njih celo prehitel. 
 
Avtoportret ni eden Puharjevih prvih uspehov – nastal je v petdesetih ali zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja, potem, ko je svoj postopek s skoraj desetletno zamudo že predstavil akademskim krogom. Leta 1850 ga je razgrnil pred učenjaki avstrijske cesarske akademije znanosti na Dunaju; opisu je priložil tudi nekaj fotografij. Sledila je objava v tamkajšnji periodični publikaciji Sitzungsberichte der mathematisch-naturwissenschaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften (VI/1, 3. jan. 1851). Članek je sprožil plaz sorodnih objav v številnih strokovnih publikacijah po Evropi in Ameriki (v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Angliji, Pensilvaniji). Naslednje leto (1852) mu je francoska Akademija za kmetijstvo, rokodelstvo in trgovino v Parizu (Académie nationale agricole, manufacturière et commerciale) izdala diplomo za izum in ga imenovala izumitelj fotografije na steklu (Inventeur de la Photographie sur Verre). 
 
Skromni fotograf s kranjskega podeželja se je tako promoviral v znanstvenem svetu, širša, tudi laična svetovna javnost pa si je njegovefotografije lahko ogledala na treh svetovnih razstavah: v Londonu (1851), New Yorku (1853) in Parizu (1855).
 
 
Več ...

Stran 5 od 6