V DRAGULJE VBRUŠENE PODOBE. RIMSKE GEME SLOVENIJE.

Narodni muzej Slovenije Prešernova, 15. december 2005 - 28. februar 2006

podaljšano do 26. marca 2006

kat60vGema je droben predmet iz okrasnega kamna ali stekla z reliefno podobo. Geme z upodobitvijo v pozitivnem reliefu imenujemo kameje, tiste z upodobitvijo v negativu pa so geme v ožjem pomenu besede. Slednje so tudi predmet razstave.
Geme so poznale številne kulture starega veka. Sprva so jih uporabljali kot pečatnike, pozneje pa predvsem kot nakit. Umetniški vrh so dosegle pri Grkih, največjo razširjenost pri Rimljanih. Zelo priljubljene so bile med renesanso in v 19. stoletju.
Najstarejše geme s slovenskih najdišč so rimske. Največ je bilo najdenih na območjih rimskih mest Emona (Ljubljana), Celeia (Celje) in Poetovio (Ptuj) ter drugih večjih naselbin, npr. Romule (Ribnica pri Brežicah) in Čepne nad Knežakom.
Med 80 antičnimi gemami, ki jih po dostopnih podatkih hranimo v Sloveniji, smo za razstavo izbrali 36 najzanimivejših in najbolje ohranjenih gem. Glavni kriterij njihove razvrstitve v vitrine so bili motivi upodobitev in njihov simbolni pomen. Upodobitve na rimskih gemah beremo kot sporočila, izražena s simboli. Tako so jih razumeli tudi v rimski dobi.
V prvih štirih vitrinah so razstavljene geme, ki prikazujejo rimske bogove in boginje ter druge mitološke motive, v 5. in 6. vitrini poosebitve vrlin, provinc in letnih časov ter njihovi simboli, v 7. vitrini prizori idilične pokrajine, v 8. vitrini živali in v 9. vitrini karikature, groteskni motivi ter portret. V zadnji vitrini so razstavljene geme, ki jih ne združuje motiv, temveč datacija: po nastanku namreč ne sodijo v stari vek ali pa njihova pripadnost staremu veku ni zanesljiva.
Rimske geme so bile najpogosteje vdelane v prstane. V 4. stoletju pr. n. š. so pri Rimljanih postali modni pečatni prstani, pri katerih se je gema uporabljala kot pečatnik. Odtisi gem v vosku ali redko v glini so na primer potrjevali pristnost pisem, pogodb in drugih pisnih dokumentov, včasih tudi vsebino dragocenih paketov in podobnega. Pozneje so geme uporabljali predvsem kot osebni okras. Za nekatere geme so tudi verjeli, da prinašajo srečo oziroma odvračajo zlo.
Najstarejše rimske geme sodijo v 2. ali verjetneje v 1. stoletje pr. n. š. Največ jih je iz 2. in 3. stoletja. Večina gem je bila izdelana v našim krajem bližnji Akvileji (Aquileia, Oglej v Italiji), ki je bila eno najpomembnejših središč izdelave. Redke geme izvirajo iz bolj oddaljenih krajev (npr. št. 23). V 2. in 3. stoletju so geme morda izdelovali tudi na območju Slovenije.
Rimljani so geme izdelovali iz okrasnih kamnov in steklenih past. Med kamni so izbirali predvsem različice drobnozrnatega kremena, ki je primeren za graviranje in dovolj trd, da se geme niso obrabile. Različice se razlikujejo po barvi in barvnem vzorcu. Med enobarvnimi je najpogostejši karneol, priljubljene vzorčaste oziroma večbarvne različice pa so bile ahat, za katerega je značilno menjavanje raznobarvnih plasti, jaspis z raznovrstnimi vzorci in svetlomodro-črn nikolo.
Številni okrasni kamni so po trgovskih poteh prihajali iz vzhodnih delov rimske države, npr. Egipta in Cipra, ali pa iz še bolj vzhodno, zunaj države ležečih območij Indije in Cejlona.
Geme iz steklene paste so izdelovali z vlivanjem v kalup, torej povsem drugače kot tiste iz okrasnih kamnov, ki so jih posnemale. Zaradi enostavnega načina izdelave, ki je omogočal serijsko proizvodnjo, in v primerjavi z dragimi kamni cenenega materiala so bile steklene geme cenejše kot tiste iz okrasnih kamnov.
Steklene geme so lahko na videz zelo podobne tistim na okrasnih kamnih. Ker pa je steklo mehkejše in manj odporno kot okrasni kamni, so upodobitve na steklenih gemah slabše ohranjene.
Razstavo spremlja katalog, ki je na voljo v slovenskem ali angleškem jeziku. Po uvodnih poglavjih, ki bralca seznanijo s pojmi kameja, gema in gliptika, avtorica Aleksandra Nestorović piše o zgodovini zbiranja gem v Sloveniji, čemu so bile geme namenjene in kako so bile izdelane. Opisani so slogi in delavnice, časovna in prostorska umestitev gem ter upodobitve in njihova simbolika. Eno od poglavij seznanja bralca tudi z novoveškimi posnetki in ponaredki gem.
87 gem, najdenih v Sloveniji, je v kataloškem delu razvrščeno po motivih. Kataloške enote poleg opisov materiala, načina izdelave in motiva vsebujejo tudi podatke o najdišču, datacijo ter primerjave. Katalog zaključujeta slovar pojmov in seznam literature in drugih virov. Bistveni del kataloga so barvne fotografije vseh gem in črno-bele fotografije njihovih mavčnih odtisov.

Avtorici: dr. Janka Istenič, Aleksandra Nestorović
Oblikovanje in grafična priprava: Roman Hribar, mag. Miran Pflaum.
Redakcija besedil: Barbara Jerin
Lektoriranje: Alenka Božič (slovenski jezik)
Prevodi v angleščino: Alan McConnell Duff
Risarske predloge: Ida Murgelj, Dragica Knific Lunder
Restavriranje gem in izdelava odtisov: mag. Miran Pflaum
Tehnična sodelavca: Boštjan Pogorelc, Drago Vončina
Fotografije: Igor Dolinar in Tomaž Lauko, Miha Jeršek, Damir Fajdetić, Janez Pukšič


Razstavljeno gradivo hranjo:
Goriški muzej Nova Gorica, Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, Mestni muzej Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, Pokrajinski muzej Celje, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Pokrajinski muzej Ptuj, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Celje, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Novo mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Maribor, izpostava Ptuj, g. Ivan Brač.