Razstavo je Narodni muzej Slovenije pripravil skupaj z Arhivom Republike Slovenije in Vojnim muzejem v Parizu (Musée National de l'Armée). Z gradivom slovenskih in francoskih muzejev, galerij, arhivov in knjižnic so na sodoben način prikazane vse tri francoske zasedbe naših krajev (1797, 1805-1806 in 1809-1813), glavni poudarek razstave pa je na predstavitvi Ilirskih provinc - domala štiriletnem francoskem >medvladju<, ki je z uvajanjem pridobitev sodobne meščanske družbe močno zarezalo v slovensko narodno zavest in zgodovinski spomin naroda.
Od 22. marca do 20. maja 2010 bo razstava na ogled v Vojnem muzeju v Parizu. V spremnem slovensko-francoskem katalogu so predstavljeni zadnji dosežki raziskav slovenskega in francoskega zgodovinopisja tega izredno dinamičnega obdobja.

Slovensko moderno narodno gibanje Z izidom Kraynske grammatike leta 1768, v kateri je Marko Pohlin pozval k samozavestni uporabi slovenščine v javnosti, se začne slovensko moderno narodno gibanje. Pisci iz vrst duhovščine in laični izobraženci so s pisanjem slovnic, slovarjev, šolskih knjig, priročnikov in pesmaric slovenščini odpirali pot v javno rabo in postavili temelje narodne zavesti. Nosilec novih idej je bil šibki sloj meščanstva, ki je vse aktivneje posegal v javno življenje. Zoisov krog (Kumerdej, Edling, Hacquet, Linhart, Vodnik, Japelj, Kopitar) je ob prelomu stoletja opravil pomembno delo tudi na drugih znanstvenih in sploh javnih področjih. Simpatizerji francoske revolucije na Slovenskem so se zbirali v tajnih krožkih in prostozidarskih ložah. Osrednja osebnost slovenskega razsvetljenstva je bil Anton T. Linhart (1756-1795), pisec prvega slovenskega samostojno tiskanega dramskega besedila Županova Micka (1789), izvirne komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) in Poskusa zgodovine Kranjske in drugih južnih Slovanov v Avstriji (1788, 1791), najpomembnejšega ideološkega besedila slovenskega narodnega gibanja v 18. stoletju.

Francozi na Slovenskem Prvi prihod francoske revolucionarne armade marca 1797 pod poveljstvom generala Bonaparteja je povzročil velik nemir. Večino slovenskega ozemlja so zasedle enote generala Bernadotta, ki je prestrašene prebivalce miril s posebnimi razglasi, izdanimi tudi v slovenščini. Ob umiku francoske vojske se je poveljujoči general Bonaparte 28. aprila 1797 s spremstvom ustavil v Ljubljani. V hitri napadalni vojni 1805-1806 so francoske čete ponovno zasedle dele slovenskega ozemlja. Preskrba francoskih čet in visoke vojne dajatve so močno obremenile prebivalce zasedenih ozemelj. Ustanovitev deželne brambe junija 1808 ter vsestranske priprave na novo vojno niso ustavile Napoleonove armade, ki je v bitki pri Wagramu 6. julija 1809 odločno premagala avstrijsko vojsko. Nasilna izterjava novih davkov, prisilna posojila in občasno nasilje francoskih enot so povzročili nezadovoljstvo, ki je na Dolenjskem prerastlo v upore in nasilne akcije. Razmere so se normalizirale šele po sklenitvi mirovnega sporazuma v Schönbrunnu 14. oktobra 1809.

Ilirske province Cesar Napoleon je 14. oktobra 1809 s posebnim dekretom ustanovil Ilirske province, v katere je bila vključena približno polovica s Slovenci poseljenega ozemlja: Goriška, Trst, avstrijska Istra, Kranjska in zahodna polovica Koroške. Ilirskim provincam je dodelil tudi ozemlje nekdanje beneške Istre, Dalmacije in Dubrovniške republike, kasneje še del Tirolske. Na 55.000 km2 je živelo 1,5 milijona etnično zelo pestrega prebivalstva, med njimi okoli 625.000 Slovencev. S cesarskim dekretom 25. decembra 1809 je bila postavljena začasna upravna ureditev, ki je razdelila Ilirske province na deset intendanc. Z objavo organičnega dekreta 15. aprila 1811 je Napoleon Ilirske province še tesneje povezal s Parizom, Ilirske province pa razdelil na šest civilnih in eno vojaško provinco. Razen Vojne krajine so se pokrajine upravno delile na distrikte, kantone in občine. Breme vzdrževanja ilirske uprave in vojske je nosilo prebivalstvo Ilirskih provinc. Visoka davčna obremenitev, ki je ostala pod ljudskim imenom >fronki< v slabem spominu, je krepila protifrancosko razpoloženje. Nad novo oblastjo so bili še posebej razočarani kmetje, ki so pričakovali odpravo fevdalnih in podložniških odnosov ter izenačitev statusa s kmeti v Franciji. Tudi s cerkvenimi reformami (civilna poroka, civilno vodenje matičnih knjig ipd.) nova oblast ni pridobila tradicionalno katoliško usmerjenega ljudstva na svojo stran. Največ simpatij med pripadniki slovenskega narodnega preporoda je bila deležna Marmontova šolska reforma, s katero je bila jeseni 1810 uvedena enotna štirirazredna osnovna šola in razširjena mreža nižjih in višjih gimnazij ter obrtnih šol. Valentin Vodnik (1758-1819) je za osnovne šole in nižje gimnazije napisal več učbenikov, ki so ob pomanjkanju učnih knjig in učiteljev omogočili delno uresničitev zamisli o pouku v slovenskem jeziku.

Konec Ilirskih provinc Avstrijske čete so jeseni 1813 zasedle severni del Ilirskih provinc. S podpisom prvega pariškega miru 30. maja 1814 se je Francija tudi uradno odrekla Ilirskim provincam, Avstrija pa je ozemlje 23. julija 1814 tudi anektirala. Ozemlje Ilirskih provinc je Avstriji v mednarodnopravnem smislu pripadlo šele 9. junija 1815 po sklepu Dunajskega kongresa. Baron Lattermann je 13. oktobra 1813 v Ljubljani formalno prevzel oblast v imenu avstrijskega cesarja. Prebivalstvo se je bolj kakor vrnitve avstrijske oblasti veselilo konca dolgotrajnih vojn, oblast pa je dala temu razpoloženju politično in dinastično obeležje.

Preostanki Ilirske dobe Spomin na Francoze, cesarja Napoleona in njegovo silno armado se je med Slovenci ohranil v ljudskem izročilu, ljudski umetnosti in ljudski pesmi. O Francozih pričajo priimki in hišna imena francoskega izvora, upodobitve francoskih vojakov na freskah, poslikavah in panjih, bogata nepremična kulturna dediščina (ceste, mostovi, vodnjaki). Posebno mesto v zgodovinskem spominu slovenskega naroda ima tudi cesar Napoleon I.