Gostujoča arheološka razstava Zavičajnega muzeja grada Rovinja in Arheološkega muzeja Istre (Pula) predstavlja rezultate mednarodnih izkopavanj bronastodobne naselbine Monkodonja in pripadajoče nekropole s kamnitimi gomilami na bližnji vzpetini Mušego v zaledju Rovinja.
Več kot desetletje trajajoče nemško-hrvaško-slovenske raziskave (1997-2009) so razkrile na Monkodonji utrjeno višinsko naselbino z zametki mestne zasnove vzhodnomediteranskega tipa. Monkodonja je le ena od mnogih višinskih naselbin kaštelirske kulture v Istri, ki pa sodi med večje in je trenutno najbolj raziskana. Številne radiokarbonske datacije in arheološke primerjave s sosednjimi območji kažejo, da je obstajala okrog 600 let v 2. tisočletju pr. n. št.
Naselbina je bila tedaj obdana z mogočnim skoraj kilometrskim obzidjem, visokim najmanj 3 m in prav toliko širokim, ki so ga sestavljali po več ton težki kamniti bloki. Znotraj obzidja, ki je imelo več vhodov, so stale gosto razporejene stavbe s kamnitimi temelji, z več prostori različne velikosti in namena, iz katerih je mogoče razpoznati naselbino z zametki mestne zasnove vzhodnomediteranskega tipa z vzvišenim osrednjim delom - akropolo, z zgornjim in spodnjim mestom ter predmestjem. Hierarhična naselbinska ureditev nakazuje skupaj s posamičnimi grobovi pomembnih prednikov ob vhodu v naselbino družbeno razslojenost monkodonjske skupnosti, ki je imela razen maloštevilnega vodilnega sloja tudi razslojene nižje sloje.
Natančna izkopavanja so odkrila vrsto značilnosti, zaradi katerih je bilo mogoče nastanek in obstoj naselbine povezati z vzhodnomediteranskim svetom. Način gradnje obrambnega obzidja, njegovih zahodnih vrat, ki dajejo vtis labirinta, kakršnega je imela v obzidju tudi grška Egina, specifična stavbna ureditev v notranjosti naselbine in čaščenje prednikov imajo najbližje primerjave v Grčiji srednjeheladskega in mikenskega obdobja. Tudi nekatere posode, kot trinožni krožniki za serviranje hrane in posamične kosti vrste jelena, ki tedaj ni živel v Istri, kažejo na povezave z egejskim svetom in vzhodnim Mediteranom - Ciprom in Kreto. To govori o posebnem pomenu Monkodonje in drugih podobnih naselbin te vrste v Istri, še posebej v primerjavi s sočasnimi naselbinami v celinski srednji Evropi, ki ne kažejo omenjenih značilnosti. Raziskovalci zato domnevajo, da je Monkodonja nastala kot pomembna postojanka v mreži novih mediteranskih pomorskih povezav v zgodnji bronasti dobi.
Raziskave Monkodonje so se razširile tudi na bližnji grič Mušego z nekropolo, kjer so bili v kamnitih gomilah pokopani izbranci monkodonjskega visokega sloja. Grobne gomile stožčaste oblike in s premerom tudi več kot 11 metrov so bile zložene iz velikih kamnov, ki jih je omejeval kamnit venec iz velikih blokov. Zaradi stožčaste gradnje so bile tudi od daleč vidne.
Na sredini vsake gomile je bila kamnita grobna skrinja, sestavljena iz skrbno obdelanih in zloženih plošč, kamor so položili izbrane ostanke kosti pokojnikov. Grobovi so bili žal že izropani, kljub temu pa je bilo še vedno najdeno nekaj bronastega nakita in jantarnih ter fajansnih jagod.
Vsekakor sodijo raziskave, izkopavanja in tudi odkopane ter >in situ< rekonstruirane ostaline nekdanjega zidovja naselbine in grobnih gomil med pomembnejše arheološke pridobitve zadnjih let, ne samo na ozemlju Hrvaške, ampak tudi na širšem območju srednje Evrope. Prav je, da več o tem izve tudi slovenska javnost.