Hoja za Kristusom

Podlago za katoliško prenovo so dajali odloki cerkvenega zbora (koncila), ki je med leti 1545 in 1563 potekal v Tridentu. Ti so opredelili katoliški nauk v razmerju do protestantizma in določili, kaj naj bo obvezno pri zakramentih, obredih, vzgoji in izobraževanju duhovnikov ter notranji cerkveni disciplini.

Povratek v katoliško vero in versko prenovo je zaukazal vladar, ki je obravnaval drugoverce kot sovražnike države. V to nalogo je vključil škofe in cerkvene redove.
Verske prenove so se škofje lotili sistematično. Najprej so poskrbeli za vzgojo in izobraževanje kandidatov za duhovnike, njihovo delo pa so spremljali tudi po posvetitvi. Veleli so počistiti in oskrbeti s potrebno opremo vse cerkve, ki so jih v času verskega razkola zanemarili. 

V deželo so poklicali dva nova redova, jezuite in kapucine, ki sta bila ustanovljena prav za delo z verniki. Redovniki so z gorečim pridiganjem, ljudskimi misijoni, delovanjem v bratovščinah in kongregacijah dosegli, da se je večina protestantov spet obrnila h katoliški cerkvi, vernike pa so spodbujali k pravi pobožnosti.

Katoliška cerkev je vernikom bolj kot originalna besedila svetih spisov priporočala njihove razlage. Za duhovnike pa je škof Hren je od papeža dobil dovoljenje, da smejo zasebno prebirati Dalmatinov prevod svetega pisma, ki mu je bil odstranjen protestantski predgovor. Poskrbel je tudi za uradni katoliški liturgični priročnik z naslovom Evangelia inu lystuvi (1612/13). Jezuit Janez Čandek je v slovenščino prevedel katekizem za otroke Petra Kanizija (Mali katekizem, 1615). Prevod znamenitega dela Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom, ki je bila katolikom to, kar je bila protestantom Biblija, pa je v tem stoletju ostal v rokopisu.

Največja krščanska praznika, veliko noč in božič, so verniki slavili še posebej slovesno. O veliki noči so v cerkvah postavljali božje grobove, priljubljene pa so bile tudi spokorniške procesije v spomin na Kristusovo trpljenje, ki so bile pogosto pravo poulično gledališče. O božiču so v cerkvah in po zasebnih hišah prirejali božičnice, nazorne prikaze Kristusovega rojstva, v ženskih samostanih so nune "negovale" dete Jezusa, pri ljubljanskih jezuitih pa so imeli že pomične jaslice.

Škof Hren, tudi sam odličen cerkveni govornik, je takole označil namen pridige: vernikom naj približa kreposti, ki naj jih posnemajo, seznani naj jih z napakami, ki naj se jih varujejo, opozori naj jih na kazni in na nevarnost večnega pogubljenja zaradi težkih grehov, opiše naj jim blagre zveličanja kot nagrado za sveto življenje. Na Slovenskem je delovalo nekaj slovitih pridigarjev. Njihove pridige so se ohranile v rokopisih, nekatere pa so bile tudi natisnjene.

Benedicta Virgo Cellensis, Graetii 1645	Janez Ludvik Schönleben: Fasten-Freytag und Sonntag Predigen, Salzburg 1668	Prižnica, romarska cerkev  Nova Štifta  na Dolenjskem

Verski vzgojitelji in oblast so pri svojih vzgojnih prizadevanjih delovali tako, da so vplivali na čute in čustva ljudi. Temu so služili slovesni obredi, svetni in cerkveni, veseli in žalostni. Večina ljudi je bila nepismenih in ti so najbolje razumeli podobo in živo besedo. V zasebnih stanovanjih so pogosto visele alegorije vseh petih čutov, kar govori o jasnem zavedanju, kolikerim zunanjim vplivom so izpostavljena človekova čutila.

Ta doba je izoblikovala slovenskega vernika. Že od pokristjanjenja je rad častil Marijo. V 17.stoletju so se mu priljubile Marijine lavretanske litanije, ki jih je k nam uvedel škof Hren. Pri maši in litanijah je navdušeno sodeloval s petjem. Veroval je v moč procesij, ki so se vile po deželi zaradi različnih namenov, od katerih je bila v 17. stoletju najbolj aktualna prošnja za odvrnitev kuge. Bil je član katere od številnih bratovščin. Pogosto je obiskoval stara in nova božjepotna središča doma in na tujem in vanje nosil votive v zahvalo za uslišanje prošnje. Pri sebi je hranil in častil drobne nabožne predmete (devocionalije).

Emblemske lavretanske litanije, bakrorez	Božična zibelka z Jezuščkom sredina 17. stoletja, nunsko delo, Slovenija

Življenje svetnikov je vernikom nudilo mnogo spodbudnih zgledov. Njihovemu zboru je cerkev pridružila sv. Ignacija Lojolskega in sv. Frančiška Ksaverija, ki sta bila kanonizirana leta 1622. Ob tej priložnosti je bila v ljubljanski jezuitski cerkvi veličastna slovesnost, med katero so prikazovali prizore iz njunega življenja. Jezuiti so spodbujali tudi čaščenje sv. Alojzija in sv. Jožefa kot priprošnjika za srečno smrt. Verniki pa so se v teh časih pogostne kuge priporočali "kužnim svetnikom", sv. Roku, sv. Boštjanu in sv. Fabijanu.

Monštranca, prva polovica 17. stoletja	Bartolomeo Bossi: Alegorija katoliške Cerkve, olje na platnu, 1776 župnijska cerkev sv. Mihaela nadangela, Krkavče

V katoliškem bogoslužju je imela pomembno vlogo Marija, ki so jo v tej dobi največkrat upodabljali kot brezmadežno (brez greha) zmagovalko nad zlom (krivoverstvom, grehom, kugo, Turki). Verniki so se zbirali v Marijine bratovščine in kongregacije, Brezmadežni pa so v večjih mestih postavljali tudi spominske stebre v zahvalo za odvrnitev nevarnosti epidemij in vojne (Ptuj, Maribor, Ljubljana).