Blejski grad – prostor zgodovine, kulture in živih zgodb
Prvi del nove stalne postavitve na Blejskem gradu, posvečen arheologiji Bleda in blejske okolice, je na ogled že od spomladi 2025. Ddr. Mateja Kos Zabel, direktorica Narodnega muzeja Slovenije: »Zdaj predajamo obiskovalcem na ogled drugi del stalne razstave, s katero zaključujemo zgodbo o gradu kot nosilcu številnih funkcij, od upravne, sodne, ekonomske do umetnostne, saj je bil obenem tudi središče okusa in mode. Na ta način smo vzpostavili jasno rdečo nit pripovedi, ki obiskovalce vodi od začetkov poselitve na območju gradu vse do njegovega pomena skozi zgodovino do sodobnosti. Postavitev stalne razstave je bila mogoča le ob tesnem sodelovanju z Zavodom za kulturo Bled.«
Mag. Lea Ferjan, direktorica Zavoda za kulturo Bled: »Najstarejši grad v Sloveniji ni le ena najbolj prepoznavnih podob naše države, temveč prostor, kjer obiskovalec vstopi v več kot tisočletno zgodbo blejskega kota, slovenskega kulturnega prostora in evropske zgodovine. Grajske razstave in vsebine so zasnovane tako, da nagovarjajo različne generacije, zato je grad odlična izbira tudi za družine. V zadnjih letih smo s sodelovanjem, medsebojnim spoštovanjem in skupnim iskanjem rešitev uspešno izvajali prenove ter nadgrajevali vsebine, da bi obiskovalci še bolj navdušeno raziskovali Blejski grad in spoznavali življenje med obema Savama skozi raznoliko ponudbo v različnih grajskih prostorih. Odličen primer takšnega sodelovanja je stalna razstava Stoji, stoji tam Blejski grad, ki smo jo pripravili skupaj z Narodnim muzejem Slovenije.«
Grad kot središče gospodarske, upravne in družbene moči
Obiskovalci lahko odslej tudi v prenovljenih razstavnih prostorih v 1. nadstropju gradu sledijo muzejski zgodbi, ki predstavlja tudi odnos blejskega gospoda do podložnikov in odpira pogled v zasebne ambiente blejske gospode. Posebnost Blejskega gradu v slovenskem prostoru je, da je bil skoraj osem stoletij v rokah enega lastnika, to je briksenske škofije.
Novo poglavje v zgodovini Bleda se je pisalo, ko je kralj Henrik II. izročil darovnico škofu Albuinu. Ekipa strokovnjakov iz Narodnega muzeja Slovenije je bila pred velikim izzivom, kako avtentično prikazati življenje na gradu skozi srednjeveška in novoveška stoletja. Pri lutkah škofa Albuina, kralja Henrika II. in pisarja so upoštevane prav vse podrobnosti. Dr. Alenka Miškec, vodja projekta, Narodni muzej Slovenije: »Nastanek lutk, njihovih oblačil in opreme je potekal zelo počasi, saj je bilo treba natančno preveriti vsak detajl. Največji izziv sta predstavljali upodobitvi škofa Albuina in kralja Henrika II. oziroma prizor predaje izročitve darovnice z začetka 11. stoletja. Slikovnih virov iz tega časa, ki bi lahko služili kot zanesljive predloge, je namreč zelo malo, obstoječe upodobitve pa so pogosto precej stilizirane. Pri škofu Albuinu smo morali posebej premisliti prav vsak element – od mitre, ki je bila v 11. stoletju drugačna kot v poznejših obdobjih ali danes, do albe, ki takrat še ni imela čipk, temveč bogato vezenino iz zlatih nitk. Takšnih podrobnosti je bilo še veliko. Pri rekonstrukciji podobe kralja Henrika II. smo si pomagali predvsem z dvema razstavnima katalogoma o njegovem življenju, izdanima leta 2002 in 2025. Najbolj smo se oprli na upodobitev Henrika II. z naslovnice kataloga iz leta 2002 ter na nekaj sočasnih upodobitev. Nekoliko lažje delo smo imeli z lutko pisarja, saj so oblačila izobraženih mož s konca 17. stoletja precej bolje dokumentirana.«
Pisar je bil na Blejskem gradu poleg zakupnika najpomembnejša oseba. Imenoval ga je briksenski škof in mu predal natančna navodila o dolžnostih in pravicah.
Lutke so zasnovali in ustvarili v studiu Utopia film.
Viteška dvorana
Izraz viteška dvorana, ki označuje veliko sobano v gradu, dvorcu ali palači, se je pojavil šele v obdobju romantike v 19. stoletju. Utemeljen je na romantizirani predstavi, da so se nekdaj v njej na posvetovanjih zbirali vitezi velikega zemljiškega gospoda. V nasprotju z dejanskim pomenom besede nimajo viteške dvorane večinoma nič skupnega z viteštvom. Po funkciji so jim sorodne dvorane prednikov, v katerih so viseli portreti nekdanjih lastnikov gradu oziroma dvorca. Skoraj vsak grad, če še tako majhen, je imel osrednji prostor, kjer je graščakova družina preživljala prosti čas, obedovala in sprejemala goste. V njem so tudi prirejali razna praznovanja in sklepali pravne posle. Za graščaka je bil dober vtis na gosta zelo pomemben, zato je tak prostor po navadi opremil po svojih najboljših zmožnostih in poskrbel za bogato obloženo mizo. Oprema je bila sprva omejena na nekaj najosnovnejših kosov pohištva, sčasoma pa je postajala vse bolj razkošna. Mizam, klopem in skrinjam so se tako pridružila umetniška dela, kot so slike, tapiserije in freske, pa tudi orožje ter razno okrasje.
Urbarji
Blejski podložniki so morali v zameno za uživanje zemlje izpolnjevati različne letne obveznosti do zemljiškega gospostva, te so bile zapisane v urbarju. Na ozemlju današnje Slovenije so jih vodili od druge polovice 12. stoletja do ukinitve podložništva leta 1848, nastali so zaradi težnje po učinkovitejšem upravljanju zemljiškega gospostva in lažjem dokazovanju iz njega izhajajočih pravic. Temeljni ali glavni urbar so dolgo uporabljali za odmero dajatev in bremen podložnikov ter drugih gospoščinskih dohodkov, priročni urbar pa je služil sprotnemu poslovanju in pregledu dejanskih prihodkov za eno ali več let. Popis posesti je bil razdeljen po upravnih enotah zemljiškega gospostva in krajih. »Dajatve zelo lepo izražajo gospodarske, družbene in druge spremembe. Zaradi sprememb klimatskih pogojev so na blejskem gospostvu opustili hmeljarstvo in vinogradništvo, dajatve v pivu in vinu so zato zamenjale dajatve v žitu. Z uveljavljanjem denarnega gospodarstva pa so podložniki vedno večji delež obveznosti poravnavali v denarju. Toda v času monetarnih kriz so fevdalci namesto plačil v denarju znova zahtevali oddajo žita in drugih naturalij,« pove dr. Jernej Kotar iz Narodnega muzeja Slovenije.