menu
SI
200 let
Razstave ob 200-letnici
200 let, 200 predmetov
Prireditve ob 200-letnici
HITRE POVEZAVE
Zgodovina muzeja
Znameniti predmeti
Dogodki
O muzeju
Show menu

200 let, 200 predmetov

Ob vstopu v praznično leto vas vabimo, da odštevate z nami! Do jubilejnega rojstnega dne, 15. oktobra 2021, vam bomo na družbenih omrežjih predstavili 200 muzejskih predmetov, ki prikazujejo bogastvo in raznolikost zbirk Narodnega muzeja Slovenije.

Spremljajte nas na Facebooku in Instagramu!

200

Die Ehre dess Hertzogthums Crain: das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses ... Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes / ... von Johann Weichard Valvasor. - Laybach : zu finden bey Wolfgang Moritz Endter ..., 1689. - 4 zv., 34 cm, K 1625.
15. 10. 2021
Slava vojvodine Kranjske 
Prvi sistematični prikaz zgodovine, geografije, geologije, etnologije in drugih ved Kranjske je prava zakladnica različnih podatkov, ki so bili plod raziskovanja in pregledovanja različnih dokumentov po arhivih. Gre za kulturni spomenik, pravo enciklopedično mojstrovino in najobsežnejše delo Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je za njen nastanek žrtvoval tudi svoje premoženje.
Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije

199

Napoleonovo pero, 1809, nakup 1930 Karel Strahl, gosje pero, d. 25,5 cm, db. 0,6 cm, inv. št. N 33940.
14. 10. 2021
Napoleonovo pero 
Z gosjim peresom je Napoleon 14. oktobra 1809 v Schönbrunnu na Dunaju podpisal mirovni sporazum med Avstrijo in Francijo. Na priloženem listku je v nemščini zapisano: "S tem rabljenim peresom je podpisal Napoleon leta 1809 mirovno pogodbo v Schönbrunnu. Beaux, upravitelj gradu Schönbrunn, je vzel to pero s pisalne mize in ga s pismom poslal teti Tereziji Rutter v Beljak." Podpis: Leopold von Blumfeld.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost

198

Damska pisalna mizica iz 2. polovice 19. stoletja.
12. 10. 2021
Damska pisalna mizica Bonheur du Jour, izdelana v tehniki marketerije 
Damsko pisalno mizico iz druge polovice 19. stoletja je konserviral in restavriral Damjan Jesenovec. Mizica je bila ob prevzemu v restavratorsko delavnico zelo poškodovana, saj je na več mestih okrasna medeninasta pločevina odstopila od podlage. Zanimiva je zlasti zaradi tehnologije izdelave. Okrašena je namreč v marketirani tehniki Boulle, poimenovani po umetniškem mizarju Andréju Charlesu Boullu (1642–1732).

Za izdelavo marketerije potrebujemo tanek kos medeninaste pločevine in tanke lističe želvovine. Obe ploščici morata biti enake debeline – od 0.2 do 0.4 mm, kar je značilno za 19. stoletje. V zgodnejših obdobjih – konec 17. stoletja in v 18. stoletju, so za marketirani okras uporabljali še več materialov (žlahtne furnirje, bakreno in kositrno pločevino, slonovino in biserno matico), ki pa so bili precej debelejši (od 3 do 6mm). Pri obdelavi je zelo pomembno, da sta obe ploščici z vidne strani fino zglajeni, s hrbtne strani pa hrapavi, zato da ima lepilo večji oprijem. Ploščici na hrbtni strani črtno graviramo kar z ostro konico. Pripravimo naravni pigment cinabarit (cinober), ki pod prosojno želvovino ustvari rdeč barvni efekt. Na list papirja nanesemo s cinabaritom obarvan klej in ga zalepimo na hrbtno stran želvovine. Na vidno stran želvovine pa zalepimo medeninasto pločevino z brezbarvnim klejem. Površine močno stisnemo in počakamo, da se lepilo posuši. Na lice medenine nalepimo na papir narisan okrasni ornament in plasti z rezljačo razžagamo po črtah okrasnih ornamentov. Dobljene delčke z nožem previdno razslojimo po plasteh, pri čemer medenino ločimo od želvovine. Marketerijo zbrusimo, da so površine popolnoma gladke. Figure okrasimo z graviranjem – na medenini jih zapolnimo s črnim, na želvovini pa z zlatim kitom. Površine nato poliramo še na fino. Dobimo dve različni marketeriji: pozitiv – medeninast vzorec na želvovinasti podlagi (kot naša pisalna mizica), imenovan première partie, in negativ – contre-partie, želvovinast vzorec v medenini.
Oddelek za konserviranje in restavriranje

197

Bronasta ovratnica, Veliki Korinj, 12.–11. stoletje pr. n. št., pr. 18 cm, inv. št. P 3393.
11. 10. 2021
Bronasta ovratnica 
Masivna bronasta tordirana ovratnica je edini ohranjen predmet iz zaklada, ki so ga odkrili v gozdu pri vasi Veliki Korinj. V izgubljenemu zakladu iz pozne bronaste dobe so bile še bronaste sekire, sulične osti in zapestnice. Preden je ovratnico pridobil muzej, jo je najditelj uporabljal kot kljuko na vratih.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

196

Vrednostni bon za 1 tolar, natisnjen v Celju, 1990, vel. 73 × 149,5 mm, inv. št. LJ 9957.
9. 10. 2021
Prvi bankovci v samostojni Sloveniji 
Slovenija je na pot denarne osamosvojitve stopila 8. oktobra 1991, ko je bil sprejet Zakon o denarni enoti Republike Slovenije. Dan pozneje so prišli v obtok bankovci – vrednostni boni zgolj z oznako vrednosti, ne pa tudi z imenom, saj je bilo novo ime denarja izbrano šele večer prej. Najprej so bili v uporabi boni v vrednosti 1, 2, 5, 10, 50, 100, 200, 500 in 1000, pozneje še za 5000 tolarjev. Priprave za izdelavo bonov pa so se začele že leta 1990 in so zaradi zaostrenih razmer ter sporov med Slovenijo in federacijo (SFRJ) potekale v največji tajnosti. Na vseh bonih je bila na sprednji strani kontura Triglava, na zadnji čebelica in knežji kamen, kar je dvignilo precej prahu v Avstriji. Boni so se ločili le po barvi in izpisani nominalni vrednosti.
Numizmatični kabinet

195

Pharmacopoea Wirtenbergica. - Stuttgart, 1741. - 406 str., 28 cm.
8. 10. 2021
Pharmacopoea Wirtenbergica 
Za nekatere je presenetljivo, da Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije hrani tudi knjige, ki se nanašajo na farmakologijo in farmacijo. Sem sodijo tudi farmakopeje – uradni farmacevtski priročniki z osnovnimi podatki o zlasti v preteklih stoletjih na naraven način pridobljenih izvlečkih iz rastlin, nabranih v lokalnem okolju. Zato je v naslovu pogosto dodan tudi geografski pojem – na primer Pharmacopoea Wirtenbergica.
Knjižnica

194

Sulična ost po končanih konservatorsko-restavratorskih posegih.
7. 10. 2021
Konservatorsko-restavratorski posegi na sulični osti iz železne dobe z Gradišča nad Cerknim (detektorska najdba, pridobljena leta 2002) 
Sodelavci z Oddelka za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije v obdelavo prejmejo tudi arheološke predmete, ki izvirajo iz nepooblaščenih izkopov. Sulična ost, sicer običajna oblika orožja v železni dobi, je konservatorju-restavratorju Matjažu Bizjaku predstavljala svojevrsten izziv. Na pričujočem predmetu, ki ga je predhodno »izdelal« ljubiteljski restavrator, smo izvedli poseg, ki prikazuje videz in stanje dejanskega predmeta. Rentgenski posnetek, ki so ga izvedli na Inštitutu za metalne konstrukcije, je razkril, da je ljubiteljski restavrator predmet po izkopu preoblikoval z debelo plastjo poliestrskega »avtokita«. Ta je prekril okrasne gravure, konica osti je bila dodelana, krila preoblikovana, zaključek tula pa privarjen na recentno odlomljeni del. Predmet je bil zaradi visoke koncentracije kloridnih ionov povsem fragmentiran. Sestavljanje tovrstnega, izredno deformiranega predmeta, je lahko mukotrpno a obenem zadovoljujoče za izvajalca posega.
Oddelek za konserviranje in restavriranje

193

Ropotuljica, druga pol. 18. st., srebro, filigran, d. 15,1 cm.
5. 10. 2021
Ropotuljica
V bolj oddaljeni preteklosti je bil odnos do igrač precej drugačen kot danes. Tiste preprostejše, namenjene otroški zabavi, so navadno izdelovali doma iz lahko dostopnih, cenenih surovin. Ko so se izrabile, so jih zavrgli in nadomestili z novimi, saj niso imele posebne vrednosti, zato se jih je v muzejskih zbirkah ohranilo razmeroma malo. Imenitnejše, kompleksnejše igrače iz obrtnih delavnic pa so v premožnejših družinah pogosto dojemali kot statusni simbol. Srebrna ropotuljica je po osnovni namembnosti zelo preprosta igrača, ki dojenčkovo pozornost pritegne zlasti z zvokom. Toda po uporabljenih materialih in zapletenem načinu konstrukcije je v resnici dovršen zlatarski izdelek, dostopen zgolj ozkemu krogu družbe.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost
Zgodovinske in umetnostne zbirke

192

Bronast novec (sestertius), Tit, kovan v Rimu med letoma 80–81, vel. 34 × 35,5 mm, inv. št. LJ 772.
4. 10. 2021
Upodobitev Koloseja na novcu rimskega cesarja Tita 
Na rimskih novcih je upodobljenih izjemno veliko motivov, na podlagi katerih lahko danes preučujemo številne vidike rimskega vsakdanjega in duhovnega življenja. 
Nekateri novci z upodobitvami spomenikov in stavb antičnega Rima so danes edini dokaz o njihovem obstoju, določene upodobitve na novcih pa nam dovoljujejo primerjave s še danes stoječimi stavbami. Kolosej, dograjen leta 80, je upodobljen na zadnji strani novca cesarja Tita poln gledalcev. Posebej zanimiva so zgornja nadstropja, ki danes niso več ohranjena, in celotni vtis stavbe v njeni funkciji.
Numizmatični kabinet

191

Par japonskih stremen po konservatorsko-restavratorskih posegih, pozno 18. stoletje, železo, srebro, medenina, japonski lak uruši, izdelal mojster Tavaki, pridobljeno pred letom 1888.
3. 10. 2021
Konservatorsko-restavratorski posegi na paru japonskih stremen iz poznega 18. stoletja 
Par japonskih stremen je za razstavo Poti samurajev (2017) restavrirala Nataša Nemeček. Stremeni sta na zunanji površini okrašeni z motivom češnjevih cvetov, tavširanih z medeninasto žico. Na sprednji strani vratov je s srebrno žico tavširan podpis izdelovalca Tavakija. Notranjost stopalk je bila prvotno prebarvana z rdečim japonskim lakom uruši. 

Muzej je japonski stremeni pridobil že pred letom 1888. Predvidevamo, da sta bili že takrat v slabem stanju (korozija) in so ju zato zaščitili z lakom. Lak je propadel, železna kovina pod njim pa je korodirala. Zato smo se odločili, da estetsko neustrezen lak odstranimo. Glede na zaščitna sredstva, ki so jih uporabljali v 19. stoletju, predvidevamo, da je bil predmet zaščiten s šelakom. Za njegovo odstranjevanje smo preizkusili različne gele po t. i. »Wolbersovi metodi«: etanol gel, izopropanol gel in gel iz nitro razredčila – primeren za raztapljenje nitroceluloznega laka. Preizkusili pa smo tudi komercialne produkte – uporabili smo Biolavo in Lavo E. Biolava je v več poizkusih zadovoljivo odstranila star, propadel lak. Površino stremen smo nato očistili še z acetonom in izopropanolom, pri čemer smo morali paziti, da je čiščenje potekalo v enaki smeri kot tavširanje – v nasprotnem, bi se lahko plitko vstavljena medeninasta pločevina iztaknila. Po odstranjevanju laka smo krastaste korozijske produkte na železu odstranjevali mehansko z roževinasto palčko, ki ni poškodovala kovinske osnove. Tavširano medeninasto pločevino smo očistili s kombinacijo kemijskih in mehanskih metod. Sledilo je poliranje medenine z mehko gumico na mikromotorju in končna zaščita celote s Paraloidom B 67 v ksilenu in mikrokristaliničnim voskom.
Oddelek za konserviranje in restavriranje

190

Petindvajsetletnica Sokola 1863-1888. - V Ljubljani : Narodna Tiskarna, 1888. - 25 cm, škatla drobnih tiskov.
1. 10. 2021
Petindvajsetletnica Sokola (1863-1888) 
Prvega oktobra 1863 je bilo po zgledu čeških združenj ustanovljeno prvo telovadno društvo na Slovenskem, imenovano Sokol. Odlikovalo se je po bujenju narodne zavesti in spodbujanju k telesno aktivnemu življenju. Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije hrani publikacijo, ki je nastala ob njihovi petindvajsetletnici. Gre za kratek oris društvenih dosežkov in njihovih srečanj. 
Knjižnica

189

Železni klobuk, Ljubljanica pri Rakovi jelši, 15. st., v. 22,3 cm, pr. 36,2 cm.
30. 9. 2021
Železni klobuk 
Železni klobuk (nemško Eisenhut) s širokim krajcem je značilna vrsta čelade, kakršno so ob koncu srednjega in v začetku novega veka nosili pešaki, predvsem najemniški vojaki. Ni omejeval pogleda in dihanja kot običajne čelade zaprtega tipa, dobro pa je ščitil pred napadom od zgoraj, kot so bili izstrelki z višine ali udarci konjenikov. Trije grebeni na oglavju niso bili za okras, ampak namenjeni zmanjšanju moči udarca na čelado.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

188

Gledališki plakat, september 1892, 62 × 93 cm.
29. 9. 2021
Plakat za otvoritveno predstavo – Veronika Deseniška 
29. septembra leta 1892 je bilo odprto novo Deželno gledališče v Ljubljani, ki je postal slovensko-nemški Talijin hram. Pravica prve predstave je pripadla slovenskemu odru z uprizoritvijo Jurčičeve drame Veronika Deseniška. Gledališki plakat, ki je vabil na prvo predstavo, hrani Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije  muzeja Slovenije. Plakati repertoarja nemškega in slovenskega gledališča za obdobje med 1842 in 1914 so lahko v pomoč pri raziskovanju zgodovine gledališča na Slovenskem.
Knjižnica

187

Franz Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein, Postojnska jama – zavesa, 1864 (?)., lavirana risba s tušem, 230 x 181 mm, inv. št. R-470
28. 9. 2021
Franz Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein, Postojnska jama – zavesa 
Postojnska jama je od nekdaj privlačila ljudi, po letu 1818, ko je Luka Čeč po naključju odkril nov rov, ki je vodil globje v podzemlje, pa je postala svetovna turistična atrakcija. 
Najpogosteje so se obiskovalci ustavili ravno pri zavesi, ki je bila od vhoda oddaljena 2 – 3 ure hoje. O njej je Etbin Henrik Costa zapisal:  »Pri nobenej izmed vseh podob, kolikor jih je naredila jama, pa ne zapaziš, da bi se bila narava tako čutila, tako vedela, kaj dela, kakor pri kapniku, kteremu pravijo zagrinjalo, ki se tako čaravno zavija doli po lesketajočej steni, kakor bi mu kak bistroumen grški umetnik bil naredil tenke gubíce in pléte iz mramorja, ki se je lomil na otoku Palu. Rob je prozoren, pomarančnega, rujavega in rudečkastega cveta, zagrinjalo pak je potlej tako belo, da se svéti. Vse je izdelano, kakor bi prišlo iz rok najbolj miločutnega, najbolj izobraženega umetnika; pa vendar je ta čudež ustvarila v nočnej temoti narava brez oči.« 
Tudi avstrijski slikar Franz Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein je bil eden izmed navdušenih obiskovalcev jam. Obisk je »dokumentiral« z upodobitvijo, v katero je običajno umestil tudi samega sebe. To velja tudi za upodobitev zavese: svetilničar v uniformi z baklo ali oljno svetilko osvetljuje kapnik, da bi obiskovalca (moški z vodnikom v roki je najverjetneje kar umetnik sam) lahko uživala ob čarobnosti igre svetlobe. A zdi se, da sta bolj zatopljena v opis v vodniku kot na lepoto, ki se razstira pred njunimi očmi.
Grafični kabinet

186

Pochette, 1679, François Saraillac, Lyon, Francija, smreka, javor, ebenovina, usnje, srebrna žica, d. 42 cm, dar leta 1832, inv. št. N 17218.
27. 9. 2021
Pochette 
Pochette ali žepna violina se je kot najmanjši inštrument v družini violin pojavila v 16. stoletju. Izdelovali so jih vse do zgodnjega 19. stoletja, 17. stoletje pa je bilo njeno najbolj cvetoče obdobje. 
Pochette je nastala pod rokami Françoisa Saraillaca, imenitnega goslarja, čigar ohranjena dediščina je žal zelo skromna. Ohranjena pochette v zbirkah Narodnega muzeja Slovenije je še posebej dragocen dokument o delu tega francoskega goslarja. Kolikor je danes znano, gre za edini njegov ohranjeni tovrstni instrument, hkrati pa je tudi najstarejše datirano godalo v slovenskih javnih zbirkah in eden izmed najstarejših ohranjenih inštrumentov na našem ozemlju. 
Za žepne violine ni bilo posebnega repertoarja pesmi. Če je učitelj znal igrati violino, je verjetno lahko na ta mali inštrument zaigral tudi mnogo zvrsti violinske glasbe. 
Žepne violine so jemali plesalci ali učitelji plesa s seboj v kovčku, ko so šli na učne ure k svojim učencem. Pospravili so jih kar v žep dolgega suknjiča. Zmotno je torej mišljenje, da so žepne violine izdelovali za otroke. Poleg lahke prenosljivosti je bila prednost pochette tudi to, da je bila tišja kot navadna violina, kar je bilo pomembno, ko so učne ure potekale v zasebnih domovanjih. 
Da se je pochette uporabljala, kaže tudi to, da je inštrument leta 1835 restavriral Johan Schidan (Židan), leta 1989 pa je ponovni restavratorski poseg opravil goslar Vilim Demšar in ga usposobil za igranje. 
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost
Zgodovinske in umetnostne zbirke

185

Dictionarium quatuor linguarum : videlicet, Germanicae, Latinae, Illyricae, (quae vulgo Sclavonica appellatur) & Italicae, sive Hetruscae / auctore Hieronymo Megisero. - Impressum Graecii Styriae : à Iohanne Fabro, 1592. - [186] f., 17 cm.
26. 9. 2021
Megiserjev štirijezični slovar
Megiserjev štirijezični slovar je bil na Slovenskem dobro znan in razširjen, doživel je tudi dva ponatisa, Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije hrani tistega iz leta 1744. Gre za pomembno delo, saj so v njem besede v nemškem, latinskem, slovenskem in italijanskem jeziku. Hieronim Megiser je besede iz našega jezika prevzel iz protestantskih tiskov, upošteval je tudi ljudsko govorico in dodajal nove izraze iz raznih slovenskih narečij.
Knjižnica

184

Tabla žebljev in polizdelkov, Rad- und Hammergewerk Feistritz ob Stein, Kamnik, okoli 1844, jeklo, les, v. 190 cm.
23. 9. 2021
Tabla žebljev in polizdelkov 
Na tabli je bilo prvotno 12 vzorcev žebljev in 24 železnih ter jeklenih polizdelkov, ki so bili izdelani v železarskih obratih pri Kamniku, njihov tedanji lastnik je bil Edmund pl. Andrioli. S takšnimi tablami so kovaška in železarska podjetja oglaševala in prodajala svoje proizvode. Tabla kamniškega podjetja je bila leta 1844 predstavljena na notranjeavstrijski industrijsko-obrtni razstavi v Ljubljani, kjer je prejela bronasto priznanje.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost

183

Keramičen lonec, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, 6. st., viš. 18,8 cm, inv. št. R 14641.
22. 9. 2021
Keramičen lonec 
Življenje v višinskih naselbinah 5. in 6. stoletja ni bilo lahko. Prebivalci so sami pridelovali hrano, gradili hiše, izdelovali obleko in druge predmete, ki so jih potrebovali. Med najdbami iz naselbin so sicer tudi prestižnejši predmeti iz oddaljenih krajev, prevladujejo pa izdelki spretnih domačih kovačev, glavnikarjev, lončarjev in drugih obrtnikov. Okorno oblikovanega valjastega lonca z debelim ostenjem pa ni izdelal lončar, ampak nekdo, ki tega ni bil vajen. Morda si je v času, ko je naselbina že zamirala, moral sam narediti posodo, ker takrat ni bilo nikogar več, ki bi znal uporabljati lončarsko vreteno.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

182

Matej Sternen, Portret Primoža Trubarja, suha igla, 432 x 330 mm (list), 255 x 198 mm.
20. 9. 2021
Matej Sternen, Portret Primoža Trubarja
Mateja Sternena, rojenega lahko prepoznamo po virtuozni slikarski potezi, v kateri so zabrisane meje med posameznimi barvnimi nanosi, pa tudi po intenzivnih, dramatičnih risbah in grafikah.
Tak je tudi njegov portret Primoža Trubarja. Čeprav je očitno, da je nastal po lesorezu, ki ga je leta 1578 ali 1579 po risbi Jacoba Zuberleina v les vrezal Jacob Lederlein in je bil prvič objavljen v Trubarjevem prevodu nove zaveze Ta celi noui Testament (1581-1582), je Sternenov Trubar bolj človeški, ekspresiven, kar je dosegel z ostrimi, izrazitimi in silovitimi linijami. Z veščim razporejanjem ostrih linij, ki so ponekod zgoščene v večjih površinah, drugod pa zgolj konture je ustvaril dramatično razpoloženje, ki žari iz obraza upodobljenca. Grafični list je nastal najverjetneje ob štiristo letnici Trubarjevega rojstva, ko je bilo povečano zanimanje za njegove upodobitve in so jih knjigotržci naročali pri Sternenu. Suha igla ne omogoča velikih naklad, zato obstaja več identičnih portretov, odtisnjenih v različnih stanjih plošče, vrezane zgolj s suho iglo ali pa v kombinaciji z jedkanico.
Grafični kabinet

181

Ducatus Carniolae una cum marcha Windorum, 1569, bakrorez, 48 x 38 cm, Zvd. I/125.
16. 9. 2021
Zemljevid Kranjske in Slovenske marke 
Najstarejši zemljevid v zbirki Narodnega muzeja Slovenije, naslovljen Ducatus Carniolae una cum marcha Windorum, je iz leta 1569. V Benetkah ga je v bakrorezni tehniki natisnil Bolognino Zaltieri, prikazuje pa deželo Kranjsko, severno Istro ter severozahodno Hrvaško. Gre za edini zemljevid Kranjske iz 16. stoletja, ki je izšel iz italijanske kartografske šole.
Knjižnica

180

Bronasti igli, Možjanca, 16.–15. stoletje pr. n. št., d. 22–23 cm, inv. št. P 18409–18410.
14. 9. 2021
Bronasti igli
Z bronastimi iglami z diskasto glavico in valovitim telesom so v srednji bronasti dobi spenjali oblačila. Moški so nosili eno spenjalno iglo, ženske pa so si spenjale obleko z dvema – tak par igel je bil najden na Možjanci.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

179

Laybacherisches Sack-Kalenderl : auf das Jahr Jesu Christi ... - Laybach : gedruckt und zu finden bey J. F. Eger, 1793. - 18 cm, K 18063.
10. 9. 2021
Laybacherisches Sack-Kalender 
Gre za miniaturen koledarček z ogledalcem, ki so ga dame lahko nosile s seboj v torbici. Pogledale so na primer na kateri dan pride prijateljičin god in potem v zrcalcu preverile svoj izgled. Oblečen je v rožnato svilo in shranjen v lični papirnati škatlici. V knjižnici hranimo več pratik in koledarjev, nekaj jih spada med miniaturne knjige.
Knjižnica

178

Mejnik iz nabrežinskega apnenca, reka Ljubljanica pri Bevkah, zadnja desetletja 1. st. pr. n. št.–prva desetletja 1. st. n. št., v. 130 cm, inv. št. L 204.
9. 9. 2021
Mejnik med mestnima ozemljema Emone in Akvileje
Mejnik iz zadnjih desetletij 1. st. pr. n. št. ali prvih desetletij 1. st. n. št. je bil prvotno z grobo obdelanim spodnjim delom zasidran globoko v tla na bregu, kjer reka Ljubljanica naredi izrazit zavoj. Označeval je mejo med upravnima ozemljema rimskih mest Akvileja (Oglej/Aquileia v severovzhodni Italiji) in Emona (Ljubljana). Pomemben je za zgodovino ozemlja Slovenije v rimski dobi, saj kaže, da je bila Emona upravno območje Italije in ne province.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

177

Jurij Šubic, Mož z geodetskim stativom (?), 1880–1890, akvarel, 215 x 140 mm, sign. desno spodaj: G. Šubic.
8. 9. 2021
Jurij Šubic, Mož z geodetskim stativom
Jurij Šubic, eden vodilnih likov slovenskega realizma, je prizor podal v svojem francoskem obdobju (80. leta 19. stoletja). Kot naš prvi slikar te smeri je v svoj slog vgradil prvine francoskega plenerističnega žanra (stopnje med realizmom in impresionizmom) in kot prvi slovenski avtor vstopil v pariški Salon (1883). Izkušnja sodobne francoske umetnosti, vodilne v razvoju takratnih likovnih smeri, je usmerila njegovo nadaljnjo ustvarjalno pot. 
Žanrski akvarel zrcali nove težnje, ki so slikarje vabile iz ateljejev v naravo (en plein air); izraz te manire so lazurni barvni nanosi in posebna obravnava svetlobe. Francoski pečat je tudi podpis G.[eorges] Šubic – v romanskem okolju se je podpisoval s francosko različico svojega imena.
Grafični kabinet

176

Anonimni fotograf, Tramvaj v Ljubljani, fotografski negativ na steklo, 89 x 64 mm.
6. 9. 2021
Anonimni fotograf, Tramvaj v Ljubljani
Tramvaj, ki je prvič zapeljal po ljubljanskih ulicah 6. septembra leta 1901, je prinesel v mesto radovedno vznemirjenje, pa tudi pričakovanje, da »se bo malomestno življenje v kratkem spremenilo v velikomestno.« (Slovenski narod). Zdi se nenavadno, da je tako enostavno vozilo – en voz, z odprtima platformama na obeh straneh, na katerih je stal voznik in kadilci, ki v vagonu niso smeli kaditi – lahko veljalo za neke vrste statusni simbol evropskih mest. 
Anonimni fotograf se je postavil na začetek Stritarjeve ulice in ujel v svoj objektiv tramvaja št. 2 in 4, ki peljeta proti Magistratu oziroma v drugo smer, proti Prešernovemu trgu. V (na videz) centralno zasnovani kompoziciji, ki se zaključi z Robbovim vodnjakom in gradom, sta onadva tista, ki pritegneta naš pogled, njune tirnice ju vodijo okoli Krisperjeve hiše na Mestnem trgu in mimo opazovalca (fotograf, gledalec) proti Ljubljanici. Zanimiva kompozicija, v kateri je z voziloma in prefinjeno igro svetlobe in sence, temnimi ploskvami, ki prehajajo v različne odtenke sivin, vzpostavljena dinamičnost dogajanja.
Grafični kabinet

175

Ljubljanska mestna ključa, sredina 17. st., medenina, pozlata, d. 14,4 cm, 12 cm, inv. št. N 17785, N 17786.
3. 9. 2021
Ljubljanska mestna ključa
Pozlačena medeninasta ključa mesta Ljubljane naj bi bila simbolično podarjena prestolonasledniku in avstrijskemu nadvojvodi Ferdinandu IV. ob dedni poklonitvi kranjskih deželnih stanov, septembra 1651 v Ljubljani. Dedna poklonitev je bila obred vzajemne prisege med deželnim knezom in deželnimi stanovi, predstavljala je osrednje oblastno in ustavno dejanje dežele kot politične tvorbe. Vsak novi deželni knez je ob nastopu svoje vladavine deželnim stanovom moral priseči, da bo spoštoval njihove privilegije, deželni stanovi pa so mu v zameno prisegli zvestobo. Dedno poklonitev je običajno spremljala tudi razkošna slovesnost.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost
Zgodovinske in umetnostne zbike

174

Medeninasta zaponka, Ljubljanica pri Bevkah, približno 60–25 pr. n. št., d. 4,7 cm, inv. št. V 4367.
2. 9. 2021
Medeninasta zaponka
Zaponke, kot je ta na fotografiji, so približno od sredine do zadnje četrtine 1. stoletja pr. n. št. uporabljali predvsem vojaki. To so najstarejši doslej ugotovljeni rimski medeninasti predmeti in obenem tudi najstarejše zaponke s tečajem – starejše so imele namreč spenjalni mehanizem s peresovino (navoji, ki so delovali kot vzmet).
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

173

ABC bukvize : sa te, kateri shelijo slovenske zherke posnati inu brati se navuzhiti. - [S. l. : s. n.], 1818. 23, [1] str., 16 cm, K 2571.
1. 9. 2021

ABC tablice
ABC tablice so bile pripomoček za učenje branja, zaradi pogoste rabe se jih je ohranilo le manjše število. Gre za tablice ljubljanskega knjigotržca in knjigoveza Alojza Raaba. Poleg zlogov in abeced so na njih še pobožna izreka in molitev Oče naš. Ob njih so se veščin branja in pisanja učili otroci in tudi starejši ljudje. Letnice izida žal ne poznamo, lahko pa sklepamo, da so natisnjene med letoma 1766 in 1796, takrat je namreč omenjeni knjigovez deloval v Ljubljani.

Knjižnica

172

Bronasta konica helebarde, Tomačevo, okrog 2000 pr. n. št., d. 21 cm, inv. št. P 14375.
27. 8. 2021
Bronasta konica helebarde
Bronaste trikotne konice so v zgodnji bronasti dobi nasajali na lesene držaje kot helebardno orožje prvakov. Konica je naključna najdba iz Save pri Tomačevem.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

171

Janez Puhar, Avtoportret, petdeseta – zgodnja šestdeseta leta 19. st., fotografija na steklu (hylotipija, svetlopis na steklu oz. puharotipija), 120 x 100 mm; NMS, GK; inv. št. F–60.
26. 8. 2021
Janez Puhar, Avtoportret 
Avtoportret je delo našega prvega fotografskega izumitelja Janeza Puharja, enega od vrhov svetovne zgodovine fotografije iz uvodne, eksperimentalne dobe. Podan je v izvirni tehniki na steklu, ki pred sočasnimi postopki prednjači zaradi reproduktivnega potenciala, kratke ekspozicije, pravilne lege prizorov in cenejše izvedbe. Čeprav Puhar svojega prvega izuma iz leta 1842 ni patentiral, pa o njegovih invencijah vse od leta 1843 pričajo objave v domačem in tujem tisku. Z desetletno zamudo so ga podprle dunajska Akademija znanosti, francoskaAcadémie nationale agricole, manufacturière et commercialev Parizu in ameriška družba The Engelmann Brothers. Mednarodno občinstvo pa ga je spoznalo na svetovnih razstavah v Londonu, New Yorku in Parizu.
Grafični kabinet

170

Delavnica Valentina Siebenbürgerja, Nürnberg, trideseta leta 16. st., jeklo, medenina, d. prsne plošče 54,5 cm, inv. št. N 35361.
24. 8. 2021
Ploščni oklep 
Edini v celoti ohranjen primerek celopostavnega, po meri izdelanega ploščnega oklepa v slovenskih zbirkah je nastal v delavnici Valentina Siebenbürgerja, enega najboljših nürnberških mojstrov svojega časa. Garnitura z maso 23,8 kg je bila namenjena konjeniku in je pod desno pazduho opremljena z oporo za kopje. Zasnovana je v maksimiljanskem slogu, prepoznavnem po gosto narebreni površini. Rebričenje ni bilo zgolj dekorativne narave, temveč je hkrati povečalo trdnost zaščitnih sklopov. Siebenbürger si je prizadeval izdelati kolikor le mogoče učinkovit in ergonomsko oblikovan, a ne pretežak oklep. Vitalne dele telesa je zaščitil z debelo pločevino, za prsno ploščo je uporabil celo kakovostno manganovo jeklo. Ščitniki za ude pa so precej tanjši in lažji.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost
Zgodovinske in umetnostne zbirke

169

Die Moscouitische Chronica. Das ist Ein grundtliche beschreibung oder Historia …, / … durch den wolgebornen herrn Sigmund Freyherrn zu Herberstein ... - Gedruckt zu Franckfurt am Mayn : durch Johannem Schmidt in verlegung Sigmund Feyerabends, 1579. - [4], 138, [3] f., 31 cm, K 7293.
23. 8. 2021
Herbersteinova Moskovska kronika 
Bogat vir za poznavanje zgodovine in načina življenja v Rusiji šestnajstega stoletja je knjiga Moskovska kronika. Napisal jo je humanistično izobraženi Sigismund Herberstein, ki je za vladarsko hišo Habsburžanov odhajal na zanimiva diplomatska potovanja. V knjižnici hranimo nemški prevod Moskovskih zapiskov, ki so izšli po avtorjevi smrti v Frankfurtu.
Knjižnica

168

Bronasta okrasna zaponka s steklenim okrasnim kamnom, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, 5.–6. st., viš. 4,16 cm, inv. št. R 12118.
20. 8. 2021
Bronasta okrasna zaponka
Nakit s krščansko simboliko je bil pri staroselskih Romanih v 5. in 6. stoletju zelo priljubljen. Po propadu zahodnorimskega imperija so se zaradi negotovih razmer prebivalci umikali v odmaknjene, naravno zavarovane višinske naselbine. Hiše so zgradili okrog ene ali več cerkev in se zavarovali z obzidjem. Politične razmere so bile nezanesljive, oblast se je menjavala, državne službe niso delovale, cerkvena mreža pa je še obstajala in tako nudila določeno varnost. Pripadnost krščanski veri in Cerkvi so prebivalci izkazovali tudi z nakitom, kot so okrasne zaponke v obliki križa; zaponka z Ajdovskega gradca nad Vranjem je izdelana iz bronaste pločevine in okrašena s steklenim vložkom na sredini.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

167

Ivan Vavpotič, Plakat za III. slovenski vsesokolski zlet leta 1914 v Ljubljani, 1914, barvna litografija, 3021 x 900 mm, inv. št. P-295.
17. 8. 2021
Ivan Vavpotič, Plakat za III. slovenski vsesokolski zlet
Izjemno privlačen, kvaliteten, za tisti čas drzen plakat za dogodek, ki ga nikoli ni bilo – III. slovenski vsesokolski zlet, ki bi moral potekati od 15. do 17. avgusta 1914 v Ljubljani. Prepovedalo ga je Cesarsko-kraljevo policijsko komisarstvo zaradi strahu, da bi – podobno kot pred tem na Češkem – prišlo do protivojnih demonstracij; dokončno pa ga je onemogočil začetek 1. svetovne vojne 28. julija 1914.

Ivan Vavpotič je oblikoval plakat v skladu s sokolsko idejo ne da bi zanemaril sporočilo, ki je bilo glavni razlog za oblikovanje. V ospredju je mišičasta, atletsko grajena gola moška postava – personifikacija je simbol disciplinirane fizične vadbe, sokoli, ki jo obletujejo, napovedujejo udeležence iz različnih evropskih držav. V ozadju je veduta Ljubljane, kjer naj bi se srečanje odvijalo. Vavpotič je v rastlinski dekoraciji ob levem in desnem robu združil slovenske ljudske motive s secesijsko linijo. Moška figura, h kateri letijo sokoli, s poudarjeno telesnostjo in jasno konturo, je naslikana v skladu s socrealističnimi premisami, čeprav so se te začele uveljavljati šele dve desetletji pozneje.
Grafični kabinet

166

Keramičen lonec, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, 6. st., viš. 18,8 cm, inv. št. R 14641.
16. 8. 2021
Železna čutara s kositrno prevleko
Ploščata okrogla čutara z ušesci za jermenje ob straneh izvira iz plemiškega okolja, verjetno iz Nemčije: na eni strani ima reliefno upodobljen grb v obliki ščita s štirimi grbovnimi polji. Take čutare so uporabljali ljudje iz različnih družbenih slojev, posebej popotniki: na pohodih, potovanjih ali romanjih so jih nosili privezane za pas, na hrbtu ali prek ramen. 
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

165

Janez Krstnik Scherer (?), Slavje na Ljubljanici ob obisku avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda, 1819, akvarel, gvaš, 490 x 667 mm, inv. št. R-1423.
15. 8. 2021
Janez Krstnik Scherer, Slavje na Ljubljanici ob obisku avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda
5. avgusta 1819, ob obisku avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda v Ljubljani, so kranjski deželni stanovi organizirali veliko slavje z bogatim kulturnim in zabavnim programom. Na Scherejevi upodobitvi sta se liričnost pokrajine, živahnost in razkošje dogajanja zlila v skladno celoto. Realizem, ki se izraža v minuciozni natančnosti upodobitve, je obarvan z dramatičnostjo slavnostnega dogodka.
Grafični kabinet

164

Del Proteo Anguino di Laurenti monografia. Pavia: Presso Fusi e comp. success Galeazzi, 1819, 30 cm, K 11131.
13. 8. 2021
Človeška ribica Maurusa Rusconija 
Italijanski naravoslovec Maurus Rusconi se je zanimal za človeško ribico in proučeval njeno anatomijo. Kot rezultat je nastala knjiga Del Proteo Anguino di Laurenti monografia z besedilom in natančnimi risbami tega posebnega jamskega bitja. Za boljšo predstavo imamo barvno ilustracijo proteusa, sledijo prerezi oziroma pogled na notranje organe te svojstvene dvoživke.
Knjižnica

163

Janez Jurij Eisl, 1757, smrekov les, medenina, železo, d. 110 cm, š. 32 cm, v. 11 cm, signatura: Joannes Georgius Eisl / Orgelm zu Läbach / 1757, provenienca: Uršulinski samostan v Ljubljani, inv. št. N 16093.
12. 8. 2021
Klavikord 
V klavikordu je ročno izpisan listek s signaturo (Joannes Georgius Eisl / Orgelm. zu (Ly) bach / 1757) Janeza Jurija Eisla, ljubljanskega orglarja, kar dokazuje, da so tudi na Kranjskem delujoči orglarji izdelovali različne inštrumente s tipkami, kakor je bilo to v navadi drugod. Tak tip inštrumenta se pojavlja od začetka 16. do začetka 18. stoletja. Ohišje klavikorda je izdelano v stilu, ki je bil uveljavljen v prvi polovici 18. stoletja v celotnem avstrijsko–nemškem prostoru. Klavikord ljubljanskega orglarja Janeza Jurija Eisla je redek primerek, saj sta se iz delavnic, delujočih na Slovenskem, ohranila le dva, oba Eislova (oba v Narodnem muzeju Slovenije). Po provenienci sta iz ljubljanskega uršulinskega samostana. To ne preseneča, saj so se sestre intenzivno ukvarjale z glasbeno vzgojo in poustvarjanjem glasbe. Eden od klavikordov je na ogled na stalni razstavi v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost

162

Trikratni solid (zlatnik), Magnencij, Ljubljana – Igriška ulica, leta 351, vel. 34,5 × 34,5 mm, inv. št. LJ 6680
11. 8. 2021

Magnencijev zlatnik 
V znamenitem Emonskem zakladu je bil tudi Magnencijev zlatnik z upodobitvijo njegovega prihoda v Akvilejo. Mesto pooseblja ženska s krono v obliki mestnega obzidja, ki se priklanja cesarju na konju. Z izrazito propagandnim napisom LIBERATOR REI PVBLICAE  (osvoboditelj države) cesar sporoča, da je on tisti, ki jih bo rešil.

Numizmatični kabinet

161

Del vojaškega odlikovanja iz zlitine svinca in kositra, reka Ljubljanica pri Bevkah, kmalu po letu 20 pr. n. št., pr. 4,8 cm, inv. št. V 1881.
10. 8. 2021
Medaljon s podobo cesarja Avgusta 
Medaljon, ki je bil na sprednji stani posrebren, v reliefu prikazuje doprsje prvega rimskega cesarja Avgusta v tuniki in togi, z lovorjevim vencem na glavi ter z žezlom in mirtino vejico, kar obeležuje njegovo zmago nad velikim rimskim sovražnikom, Parti, leta 20 pr. n. št. To zmago, ki jo je dosegel z diplomatskimi sredstvi, je rimska propaganda prikazovala kot zelo pomemben uspeh.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišče svetov

160

Samurajski oklep, Japonska, konec 18. st., jeklo, jeklena žica, medenina, usnje, tekstil, lak uruši, d. prsne plošče 41 cm, inv. št. N 35061.
9. 8. 2021
Samurajski oklep 
Najpomembnejši primerek samurajske bojne opreme v muzejski zbirki je oklep v slogu gomaido oz. tosei gusoku. Izdelan je bil v obdobju Edo, vendar se zgleduje po bojnih oklepih iz časa državljanskih vojn v 15. in 16. stoletju. Petdelna zaščita za trup je sestavljena iz večjih, togo spojenih plošč in je v spodnjem delu opremljena z lamelnim krilom. Tekstilna rokava, prekrita z verižnino, dopolnjujeta lamelna ramenska ščitnika in ovratnik. K oklepu pripadata še šlem in tekstilna stegenska ščitnika, okrepljena z verižnino. Par slabše ohranjenih golenic prvotno najbrž ni spadal h garnituri. Večina zaščitnih sklopov iz jeklene pločevine je premazanih s črnim japonskim lakom uruši, ki je kovino ščitil pred korozijo v vlažnem japonskem podnebju.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost
Zgodovinske in umetnostne zbirke

159

Apulski krater, keramika, Stična, 7.–6. st. pr. Kr., v. 24,2 cm, inv. št. P 21895.
6. 8. 2021
Apulski krater
V Stični, največjem središču dolenjske halštatske skupine, je bil odkrit poslikan krater na nogi. Barve so sčasoma zbledele, a so vseeno omogočile rekonstrukcijo okrasa, ki kaže razkošno barvitost železnodobne posode. Apulski kraterji so v Sloveniji razmeroma redke najdbe, predvsem kot značilen pridatek v moških bojevniških grobovih, nekateri pa so bili najdeni tudi v ženskih grobovih. Izdelovali so jih v severni Apuliji v Italiji, od koder so v naše kraje prišli s trgovskimi izmenjavami.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

158

Emonski zaklad, večkratni zlatniki, Magnencij in Constans, Ljubljana – Igriška ulica, zakop avgusta 352, vel. 30,5 × 30,5 mm; 31 × 31 mm; 34,5 × 34,5 mm (2 ×) in 35 × 35,5 mm, inv. št. LJ 6679, 6680, 8488–8490.
5. 8. 2021
Emonski zaklad
Leta 1956 je bil v Ljubljani v središču rimskega mesta Emone odkrit zaklad, v katerem je bilo 22 večkratnih zlatnikov iz sredine 4. stoletja, obdobja, ki je bilo zaradi notranjih sporov v Rimskem cesarstvu izredno nemirno. Takrat se je namreč proticesar Magnencij odpravil proti Italiji s svojo vojsko z željo postati cesar in osvojiti Rim. S tem se seveda ni strinjal pravi cesar, ki ga je potrdil rimski senat, Konstancij II., sin Konstantina Velikega. V času tega pohoda je leta 352 rimska Ljubljana prešla na stran povzpetneža, ko je ta z omenjenim zakladom obdaril odličnega emonskega meščana, najverjetneje župana, ki mu je prostovoljno predal mesto. Magnencij je svojo pot končal s smrtjo leta 353, zaklad pa je bil zakopan avgusta 352, ko je Konstancij II. ponovno zavzel Ljubljano, meščan pa se je ustrašil in kovance zakopal ter se nikoli ni več vrnil, da bi jih izkopal.
Numizmatični kabinet
Zlata sled

157

Ročka za vino – majolika, severna Italija, sredina 18. stoletja, keramika, v. 20 cm, inv. št. N 10668.
4. 8. 2021
Ročka za vino – majolika 
Napis SRAVIE LVBLANSHE GASPODE na trebuhu ročke za vino – majolike – iz sredine 18. stoletja slavi ljubljanske meščane. Izdelali pa je niso na ozemlju današnje Slovenije. Najverjetneje prihaja iz severne Italije ali Faenze. Tam so v delavnicah fajanse imeli že pripravljene posode, poslikane z različnimi motivi, med katerimi so bili lahko tudi že vnaprej pripravljeni okviri za napise. Na željo naročnikov so nato dodali poljuben napis. Ročka za vino – majolika ima sicer ime po keramični tehniki majoliki. Na Slovenskem so tovrstne posode za vino začeli izdelovati šele v začetku 19. stoletja.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost
Zgodovinske in umetnostne zbirke

156

Bronasto bodala, Ig – drugo Dežmanovo kolišče , 17.–16. stoletje pr. n. št., d. 20,6 cm, inv. št. B 4793.
30. 7. 2021
Bronasto bodalo
Bronasto bodalo so odkrili med izkopavanji na Dežmanovih koliščih pri Igu leta 1876, a je skoraj tisočletje mlajše od tamkajšnjih naselbinskih ostankov. Po umetelno vrezanem okrasju črt, visečih trikotnikov in polkrogov ter po elegantno usločeni obliki gre za unikaten zgodnjebronastodobni izdelek. Bodalo so leta 1985 ukradli iz zbirk Narodnega muzeja v Ljubljani, a ga je po 33 letih Interpol odkril na dražbi v Angliji. Leta 2018 je bilo vrnjeno muzeju.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

155

Železna sulična ost, Ljubljanica pri Rakovi jelši, pozno 8.–9. st., d. 63,1 cm
27. 7. 2021
Železna sulična ost
Frankovska država je pod vodstvom Karla Velikega razširila svojo oblast in vpliv tudi na območje današnje Slovenije. Sulične osti s krilci in vzdolžno nažlebljenim tulom so značilno izbrano orožje frankovskih vojščakov iz časa pohodov proti Avarom (791–796) in Slovanom v Posavju (818–822). Večina takšnih suličnih osti, najdenih v Sloveniji, izvira iz Ljubljanice. Največ je bilo odkritih blizu sotočja z Ižico, kjer bi lahko glede na dober strateški položaj, številne najdbe in oblikovanost zemljišča stala frankovska utrdba.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

154

Dvojna violina, Mittenwald, Nemčija?, šestdeseta leta 19. stoletja; vir: Amalija Strohal; provenienca: Franc Strohal, Metlika; ebenovina, javorjev les, smrekov les, orehov furnir, biserna matica, plastika, d. 60 cm, š. 20 cm, v. 10 cm, inv. št. N 37239.
26. 7. 2021
Dvojna violina 
Dvojno violino brez loka in z manjkajočimi strunami je po volji svojega pokojnega očeta Franca Strohala iz Metlike leta 1940 Narodnemu muzeju Slovenije darovala Amalija Strohal iz Metlike.Po restavriranju violine leta 1990 ima vsaka violina po štiri nove črevne strune, na katere ni še nihče igral. Zaradi debeline ohišja naslon za brado (bradnik) najbrž ni bil potreben. Igrali so na obe strani, kot kažejo poškodbe na starem laku. Nenavadno je, da les oboda ni radialno rezan. Eden od bokov je iz orehovega furnirja, srednja plošča pa iz javorjevega lesa. Sedelce je značilno nemško, prav tako forma, ki se po hitrem vzponu vleče v dolgi ravnini. Violina je po obliki zelo podobna violinam iz Mittenwalda, morda od tam celo izvira. Po ustnem izročilu goslarja Blaža Demšarja je ta violina patentni izdelek. V zapuščini njegovega strica Vilima Demšarja je dokumentacija o violini, ki jo bo digitaliziral in izročil Narodnemu muzeju Slovenije.
Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost
Zgodovinske in umetnostne zbirke

153

Kamnita puščična ost, Blejski otok, 3. tisočletje pr. n. št., d. 3,7 cm, inv. št. S 1814.
23. 7. 2021
Kamnita puščična ost 
Rombična puščična ost iz roženca je bila odkrita med arheološkimi izkopavanji na območju cerkve na Blejskem otoku. Med temi raziskavami so našli še nekaj keramičnih predmetov, ki prazgodovinsko poselitev na Blejskem otoku datirajo v pozno bakreno dobo. Z izjemo kolišč na Ljubljanskem barju so sledovi poselitve iz tega časa v Sloveniji redki.
Arheološki oddelek
Zgodbe s stičišča svetov

152

Tomislav Krizman, Veduta Ljubljane, ne pred letom 1934, grafitni svinčnik, napis d. sp. na prizoru: Ljubljana, 346 x 495 mm; NMS GK, inv. št. R–1989.
21. 7. 2021
Tomislav Krizman, Veduta Ljubljane 

Odličen slikar, grafik in ilustrator Tomislav Krizman, eden vodilnih snovalcev hrvaške avantgarde, se je vedutam posvetil z veliko senzibilnostjo in liričnim zanosom. Akademsko izšolan svetovljan (delal je na Dunaju v Münchnu, Parizu) je vtise iz okolja z gibko in zanesljivo roko prenašal na papir in ustvaril bogat vedutni opus. Urbane skice, prevedene v grafični zapis, so izšle v grafičnih mapah, le risbe slovenskih krajev so ostale brez grafičnih ekvivalentov – neobjavljene in unikatne. 

Podoba meščansko očarljive Ljubljane izpred 2. sv. vojne predstavlja nabrežja že regulirane Ljubljanice in urbano arhitekturo okrog nje. Krizman je izbral zanimiv zorni kot neposredno nad reko in s tem gledalca pritegnil v intimno bližino mirne vode. 
Grafični kabinet

151

Zlatnik (stater), Aleksander Veliki, kovnica Amphipolis, 330–320 pr. n. š., vel. 19,5 × 18,5 mm, inv. št. LJ 77846; sprednja stran.
Zlatnik (stater), Aleksander Veliki, kovnica Amphipolis, 330–320 pr. n. š., vel. 19,5 × 18,5 mm, inv. št. LJ 77846; hrbtna stran.
20. 7. 2021

Zlatnik enega najuspešnejših vojskovodij vseh časov 
Stater (zlatnik) Aleksandra Velikega sodi med najbolj znamenite antične kovance. Na sprednji strani je portret boginje Atene, ki z rahlo razprtimi ustnicami gleda desno. Na glavi nosi korintsko čelado s perjanico in z ovito kačo, izpod nje silijo kodrasti lasje. Na hrbtni strani je upodobljena boginja Nike z razširjenimi krili, lovorjevim vencem v desnici in drogom ladijskega jambora v levici. Levo je napis: ALEXANDROU. Aleksander Veliki je koval zlatnike in še v večji meri srebrnike zlasti za plačevanje vojske, s katero je osvojil večino takrat znanega sveta in prišel vse do Indije.

Numizmatični kabinet

Prikaži ...

Predmeti 101–150
Predmeti 51–100
Predmeti 1–50

15. 10. 2020

Vstopamo v praznično leto in vas vabimo, da odštevate z nami! Do jubilejnega rojstnega dne, 15. oktobra 2021, vam bomo predstavili 200 muzejskih predmetov, ki prikazujejo bogastvo in raznolikost zbirk Narodnega muzeja Slovenije. Spremljajte nas in odkrijte znane in manj znane zaklade kulturne dediščine našega prostora.

Spremljajte nas na Facebooku in Instagramu!
200 let
Razstave ob 200-letnici
200 let, 200 predmetov
Prireditve ob 200-letnici
HITRE POVEZAVE
Zgodovina muzeja
Znameniti predmeti
Dogodki
O muzeju
 

 

Prijavite se na e-novice