200 let, 200 predmetov

Kabinetna omarica za zdravila
Kabinetne omarice s številnimi predalčki in razdelki, ki so jih lastniki jemali tudi s seboj na pot, so bile najznačilnejši tip shrambnega pohištva 17. stoletja. V njih so bila pod ključem shranjeni pisma, nakit, denar, pa tudi zdravila. V južnonemškem Augsburgu so bili poznani po črnih ebenovinastih omaricah, okrašenih z geometrijskimi vložki iz svetlejših vrst domačega in čezmorskega lesa. Osrednji del te omarice se odpira dvojno, spredaj z dvokrilnimi vrati, zgoraj pa s pokrovom. V predalčkih so bile shranjene trde zdravilne substance, v razdelkih, opetih z rdečo svilo in žametom ter obrobljenih s pletenim kovinskim trakom, pa posodice iz kositrne pločevine z mazili in tekočinami. Na notranji strani pokrova je zgovorna sličica sodobne lekarne s štirimi v delo zatopljenimi možmi. Njen avtor je morda iz kroga znanega augsburškega miniaturista Antona Mozarta (1572–1625).

Bronasta skledasta čelada
Vodilni vojščaki železnodobne Dolenjske so v 8.–7. stoletju pr. n. št. nosili t. i. skledaste ali šmarješke čelade. Izdelane iz prepleta šib, glinastega premaza, napete usnjene ovčje ali kozje kože in okovane z bronastimi ploščami in žebljički so bile dolenjski izum.

Tobačnica Valentina Vodnika
8. januarja leta 1819 je umrl Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik, narodni preroditelj, učitelj, prevajalec, slovničar in urednik. Učil se je tudi orglanja, študiral je filozofijo in teologijo. Kot duhovnik je deloval v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem: tam je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki mu je pozneje pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal profesor na gimnaziji.
V času Ilirskih provinc se je navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem pravic narodom. V novi oblasti je videl možnost, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu. Dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetnih in srednjih šolah na Kranjskem, postal je celo ravnatelj in šolski nadzornik. Po vrnitvi Avstrijcev se je Vodnikov položaj poslabšal, saj so mu le-ti zamerili sodelovanje s Francozi in ga kot »politično sumljivega« predčasno upokojili. Umrl je v Ljubljani, povsem izrinjen iz javnega življenja.

Bronast zaključek nožka
Zaključek ročaja nožka z Žerovniščka pri Bločicah je izdelan v obliki dveh glav in zanke. Glavi s podobo mrkih obrazov z velikimi očmi in stikajočimi se obrvmi sta podobni izdelkom zgodnje keltske umetnosti. Glavi gledata vsaka v svojo stran in najverjetneje upodabljata božanstvo, sorodno rimskemu Janusu, ki so ga častili kot boga začetka in konca, vrat, vhodov, prehodov in prelazov.

Karel  Dežman
V Deželnem muzeju za Kranjsko je pravnik Karel Dežman, navdušen arheolog in naravoslovec, postal kustos leta 1852. Prepoznal je izjemen pomen najdb, ki so jih na Ljubljanskem barju odkrili delavci pri gradnji ceste, ter organiziral arheološka izkopavanja znamenitih kolišč. Njegov najpomembnejši prispevek je gradnja nove muzejske stavbe, sedanje glavne stavbe Narodnega muzeja Slovenije. Gradnja se je začela leta 1883, končala pa leta 1888, ko so muzej z že postavljeno stalno razstavo slavnostno odprli. Napisal je tudi izčrpen katalog razstave, ki je izšel istega leta. Dežman je opravljal še mnogo drugih funkcij, med letoma 1871 in 1874 je bil ljubljanski župan, več let je bil tudi poslanec v državnem zboru na Dunaju.
Na portretu je upodobljen z mikroskopom, ki ga prav tako hrani Narodni muzej Slovenije.

Delavnica Hendricka Goltziusa po risbi Hendricka Goltziusa (?), Fortuna (Ramnuzija) 
Bakrorez s podobo Fortune, boginje sreče in usode, ni le zaklad Narodnega muzeja Slovenije, ampak svetovne grafične dediščine. List izjemne umetniške in sporočilne vrednosti je edini preživeli odtis; izgubljeni so vsi sestrski izvodi pa tudi bakrorezna plošča. Delo je konec 16. stoletja zasnoval elitni haarlemski virtuoz Hendrick Goltzius; prvak holandske manieristične grafike je skiciral boginjo, ki z Eolovimi vetrovi pluje med čermi človeških usod. V aktu pretanjene lepote se prepleta več oblik antične boginje sreče/usode, zlasti grške Ramnuzije (Nemezis) in rimske Fortune. Fortuno so častili v upanju na srečni tek dogodkov in v strahu pred zlo usodo, Ramnuzije pa so se bali zaradi njenega povračila – poravnave za nezasluženo srečo.

Relikviarij
Relikviarij je posodica, v kateri se hranijo ali razstavljajo relikvije (lat. reliquiae = ostanki): to so ostanki kosti, obleke in drugih predmetov svetnikov, ki jih je odobrila Cerkev.
Posebno imeniten je ta baročni z relikvijami kar enajstih svetnikov in dveh svetnic. V zgornjem delu je sedem posodic z relikvijami apostolov Simona in Mateja in svetih Ignacija Lojolskega, Dominika, Paskala Baylona, Vida, Florijana, Vincencija, Janeza Nepomuka ter sv. Ane; v spodnjem delu so v treh kartušah relikvije apostolov Petra in Filipa ter sv. Lucije.
Relikviarije so izdelovali iz različnih materialov, najpogosteje iz žlahtnih: zlata, srebra, kristalov, slonove kosti pa tudi iz lesa. Navadno so te posodice bogato umetniško okrašene. Ljudje so verjeli, da bodo že z obiskom svetega kraja ali s pogledom na relikvijo deležni pomoči svetnika.

Skodelica na nogi
Pri Podsmreki blizu Višnje Gore so na trasi avtoceste odkrili ostanke bronastodobne naselbine, značilne ravninske vasi iz tistega časa. Enoročajna skodelica na nogi, okrašena z nalepljenim poševno narezanim rebrom in tremi drobnimi bradavicami, dokazuje stike takratnih prebivalcev z vzhodnimi območji. Največ skodelic na nogi je bilo odkritih na območju virovitiške skupine v medrečju Save in Drave na Hrvaškem. Skodelica iz Podsmreke je zaenkrat najbolj zahodno najden primerek te vrste.

C. Conti po risbi Franca Ksaverja Barage, Triglav
Triglav na frontispicu 1. zvezka naravoslovnega korpusa Oryctographia Carniolica je prva topografska upodobitev našega najvišjega očaka, opremljena s slovenskimi toponimi. Bretanski naravoslovec Balthasar Hacquet je svoje obsežno delo, ki je v štirih zvezkih izhajalo od leta 1778 do 1789, napisal v nemščini, ob vršacih na prizoru pa nam domače zazvenijo imena: Velki Terglou, Mali Terglou, Krederza. Bakrorez je po pripravljalni skici kranjskega kartografa Franca Ksaverja Barage vrezal bakrorezec C. Conti.
Triglav, našo najvišjo goro, Slovenci vse od vznika domoljubnih čustev v 19. stoletju doživljamo kot nacionalni simbol. Veliko spoštovanje mu je s tem, da se je sam povzpel nanj, izkazal tudi razsvetljenec Hacquet, prvi raziskovalec Alp.

Velika pratika ali Kalender (1795–1797)
Valentin Vodnik je izdal več slovenskih pratik, ki so bile zlasti pri kmečkemu življu izredno priljubljene. Te drobne knjižice so s koledarskimi podatki, praktičnimi ter poučnimi nasveti, simboli, preprostimi ilustracijami in vremenskimi pregovori ljudem pomagale pri vsakdanjih opravilih. V 18. in 19. stoletju so bili taki koledarji na Slovenskem zelo razširjeni in uporabljani.

Odlomek freske
Na odlomku freske iz Emone je vrezan napis v kurzivni pisavi. Preberemo lahko zaključek rodovnega (-us) in osebno ime (Romanus). Uporaba treh imen (prvo, rodovno in osebno ime) je bila pri Rimljanih značilna za moške z rimskim državljanstvom, tj. s privilegiranim političnim in pravnim položajem

Tobačnica Franceta Prešerna
Na papirju, v katerega je bila zavita Prešernova tobačnica za njuhanec, je zapis: »Prešernova tobačnica. Dobil jo je v Otoku kot mašnjiški kapelan Ig.(nacij) F(er)tin. Dolgo let imel v posesti a 1923 daroval meni. Okroglo sob. 16/2.924
Tomo Zupan«
Tomo Zupan, prešernoslovec, literarni zgodovinar in narodni delavec, se je rodil 21. decembra 1839 v Smokuču posestniku in trgovcu s suknom Matiju ter Mariji, rojeni Fertin, Prešernovi sestrični. Umrl je 8. marca 1937 na Okroglem blizu Kranja, pokopan je na Žalah v Ljubljani (ob cerkvi sv. Križa, v istem grobu leži Prešernova sestra Lenka).
Več kosov pesnikovega pohištva (postelja, mizica, dva stola, predalnik), osebnih predmetov (kavni mlinček, tobačnica, mrtvaški prt) in dokumentov (spričevala) iz Prešernove sobe na Okroglem je po Zupanovo smrti z volilom prišlo v muzej.

Nenavadne rastline Elizabeth Blackwell
Veličasten knjižni biser je ustvarila Elizabeth Blackwell, da bi svojega nestanovitnega in zadolženega moža rešila iz ječe. To je na pogled čudovito in dovršeno delo v šestih zvezkih z ročno koloriranimi ilustracijami rastlin. Ustvarjala je po »živih modelih«, zato si je najela sobe v bližini najstarejšega botaničnega vrta v Londonu – Chelsea Physic Garden.

Kamnita konica
Izrobljene konice so redke mlajšepaleolitske najdbe, ki se na območju vzhodnega Jadrana pojavljajo v epigravetjenu. Ozka in dolga konica, najdena v Jami v Lozi pri Prestranku, je najbolje ohranjena tovrstna konica v Sloveniji. Spodnji del je izrobljen in tako oblikovan v pecelj, ki nakazuje, da je bila konica pritrjena na leseno kopjišče ali morda celo na puščico za lok.

Kristijan Pajer, Jeruzalem
Fotograf in svetovni popotnik Kristjan Pajer je eden prvih, ki so nedolgo po izumu fotografije Staro celino obogatili s posnetki Svete dežele. Nabrit radovednež pa ni bil le popotni fotograf, ampak drzen pustolovec, očaran s podobo in kulturo Orienta; obiskal je Palestino, Egipt, Sudan, Turčijo ... V Kairo je denimo »pripotoval« brez dovoljenja (bil je še vojaški obveznik) in brez potnega lista kot slepi potnik v zapečatenem lesenem zaboju. Na Jutrovem je ustvaril cel opus sijajnih posnetkov; iz steklenih kolodijskih negativov jih je kopiral na papir velikih formatov. Za prestižni album z izbranimi svetlobnimi slikami iz Svete dežele je od svojega visokega obdarovanca – cesarja Franca Jožefa – prejel zlat prstan s šestnajstimi briljanti.

Lončena skodela
V bronastodobni naselbini pri Podsmreki pri Višnji Gori je bilo odkritih pet žarnih grobov, v katerih so bili pokopani otroci ali mlade osebe. V enem (označenem kot grob 2) so bili odkriti ostanki zgorelih koščic dve- do štiriletnega otroka. V preprosto vkopano jamo je bila postavljena žara s trakastim ročajem, okrašena s štirimi bradavicami, obrobljenimi z žlebom. Žaro so pokrili s skledo, v grobno jamo so dodali tudi črepinje različnih, obredno razbitih posod. Pokop je bil izveden v maniri, značilni za virovitiško skupino v medrečju Save in Drave na Hrvaškem.

Lepe krščanske molitve
Posebno mesto v knjižnici zavzema tako imenovana protestantika. Med protestantskimi tiski so tudi Lepe krščanske molitve, ki jih je po nemškem vzorcu pripravil eden od vodilnih mož slovenskega protestantizma Jurij Dalmatin. Knjiga ima lesene platnice, oblečene v bel pergament, na notranji strani platnic in na sprednjem listu je več lastniških vpisov oziroma rokopisnih dodatkov. Ohranila sta se le dva izvoda, drugi je v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Kandelabra
Medeninasta kandelabra sta bila izdelana za razsvetljavo in okras nastajajoče muzejske palače Deželnega muzeja za Kranjsko in še danes stojita na stopnišču muzeja. Ulita sta bila v Zvonarni in livarni bratov Samassa, ki je od druge polovice 18. stoletja delovala v bližini Karlovških vrat v Ljubljani. Velik napredek je doživela v času Antona Samasse (1825–1866), ko je zaslovela tudi zunaj meja dežele Kranjske. V času delovanja zvonarne so ulili več tisoč zvonov, dva so izvozili celo v današnji Sudan. Izdelovali so še številne druge kovinske predmete, proizvajali so tudi za avstrijsko mornarico.

Favn
Italsko božanstvo Favn (Faunus) je bil zavetnik podeželja – pastirjev in njihovih čred, pa tudi gozdov. Bil je tudi preroški bog, ki je razkrival prihodnost s sanjami ali nadnaravnimi glasovi. Upodabljali so ga kot grozljivo, človeku podobno bitje s kozjimi rogovi in kopiti.
Bronasta glava Favna je bila najdena leta 1901 ob gradbenih delih na današnji Prešernovi cesti v Ljubljani.

Buzdovan
Od sredine 13. stoletja je elita evropskih bojevnikov začela uporabljati vse bolj dodelane oblike zaščitnih sredstev, ki so naposled dosegle vrhunec s celopostavnim ploščnim oklepom. Poleg meča in kopja se je tako v običajnem naboru viteške oborožitve uveljavil buzdovan – navidezno preprost, a učinkovit pripomoček, s katerim je bilo mogoče onesposobiti tudi težko oklepljenega nasprotnika. V srednji Evropi je postal posebej priljubljen »gotski« buzdovan z umetelno oblikovanimi, zašiljenimi peresi, prispajkanimi na tul iz tanke železne pločevine.
Primerek iz muzejske zbirke je bil pozneje restavriran in opremljen z novim ročajem, vendar kljub temu kaže verodostojno podobo takšnega orožja poznosrednjeveškega plemstva.

Anekdota o Prešernu
Decembra 2016 smo na dražbi v muzeju kupili še ne objavljeno anekdoto o našem največjem pesniku. Gre za rokopis slikarja Maksima Gasparija in zgodbo o mladi Johani, hčeri ljubljanskega gostilničarja Matije Wohlmuta, ki je stregla Francetu Prešernu. Veliki poet je namreč zelo rad zahajal v gostilno Pri Pemu na Glincah (danes Tržaška cesta), da si je privezal dušo in napasel oči na brhki mladenki.

Heinrich Wettach, Deželni muzej za Kranjsko – Rudolfinum
Akvarelni portret Deželnega muzeja za Kranjsko, po prestolonasledniku Rudolfu imenovanega Rudolfinum, je naslikal avstrijski slikar, glasbenik in likovni pedagog Heinrich Wettach. Priseljenec z Dunaja se je naselil v neposredni soseščini neorenesančne muzejske palače; prek ceste si je postavil vilo v istem slogu (danes ameriško veleposlaništvo) in tako vsakodnevno užival v pogledu na to veličastno svetišče zgodovine, kulture in umetnosti. Obe poslopji je zgradilo ljubljansko gradbeno podjetje Vijema Trea.
Natančna, realistična podoba je nastala okrog preloma stoletja. Okolica zgradbe, za javnost odprte 2. decembra 1888, je že urejena in zasajena, ni pa še Valvasorjevega spomenika; tega so v park postavili leta 1903.

Slavnostni signalni rog 17. ljubljanskega pehotnega polka
Med vojno so civilne oblasti v znak zahvale in za zasluge na bojišču vojaškim enotam podeljevale različna priznanja, med njimi tudi slavnostne vojaške signalne rogove. To so bili pomembni propagandni dogodki z namenom utrjevanja borbenega duha, zvestobe cesarski hiši in povezovanja vojske s prebivalci v zaledju. 30. novembra 1916, kmalu po smrti cesarja Franca Jožefa, je signalni rog dobil kranjski 17. pehotni polk avstro-ogrske vojske, ki so ga sestavljali predvsem slovenski vojaki.
17. pehotni polk je bil ustanovljen leta 1674. V 19. stoletju je deloval v vseh vojnah v Italiji, leta 1878 pa se je udeležil okupacije Bosne in Hercegovine. Svoje naborno območje je imel na Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini. Med prvo svetovno vojno je deloval na ruskem bojišču, decembra 1914 blizu Gorlic (Lužna Pustki), oktobra 1915 pa je bil prestavljen na italijansko fronto. Po porazu Avstro-Ogrske v vojni in propadu te državne tvorbe so Italijani vojake tega polka odpeljali v vojaško taborišče, kjer so ostali vse do leta 1919. Polk je uradno prenehal obstajati po koncu prve svetovne vojne, leta 1918.

Prazna struga Ljubljanice
Regulacija Ljubljanice je globoko zarezala v podobo in socialno življenje mesta. Izpraznjena struga, v katero so položili tračnice, da so lokomobili in »vozhonti« (vozički, ki so jih vlekle lokomotive, konji ali celo žerjavi) lahko odvažali odpadni material, je vzbujala zanimanje domačinov, ki so se ustavljali na mostu in opazovali dogajanje. Radovednost Ljubljančanov je spodbudila Oroslava Bernatoviča, lastnika trgovine z oblačili in pokrivali, da je dal nalepiti reklamne plakate za svoje prodajne artikle celo na leseno barako, ki so jo delavci zgradili za lastne potrebe.

Kelih z Napoleonom
V tridesetih letih 19. stoletja je ponovno oživel mit o francoskem cesarju in vojskovodji Napoleonu I., ki se je začel že za časa njegovega življenja in ga je s premišljenimi potezami podpiral tudi sam. Predvsem v Franciji ga niso več pojmovali kot krutega diktatorja, kot so ga razumeli v obdobju restavracije, ampak je postal branilec svobode, brezčasen simbol moči in vojaške slave.
Kelih z njegovim portretom so v sredini 19. stoletja najverjetneje izdelali v Franciji, lahko pa tudi na Češkem, saj se je kult razširil tudi med nekdanje nasprotnike.

Koščena konica
Koščena konica z razcepljeno bazo iz mlajšega paleolitika (orinjasjen) je bila najdena v Mokriški jami visoko v Kamniško-Savinjskih Alpah. Nasajena na leseno kopjišče je bila del sulice ali kopja. Konica je eden od najstarejših dokazov o prisotnosti anatomsko modernega človeka na današnjem slovenskem ozemlju.

Megiserjeva knjiga o Madagaskarju
Prva izdaja Megiserjeve knjige o Madagaskarju je prava redkost, saj jo zasledimo le v šestih evropskih knjižnicah. Delo se začenja z antičnimi in srednjeveškimi besedili o otoku, sledijo geografski opis, poglavje o domorodcih, flori ter favni in raziskovalcih otoka. Publikacija je obogatena z grafičnimi podobami živali, eksotičnih rastlin in takratnih prebivalcev v obrednih nošah.

Giovanni Battista Piranesi, Hadrijanova vila v Tivoliju – heliocaminus
G. B. Piranesi velja za najboljšega grafika in vedutista 18. stoletja. Svoje življenje je posvetil upodabljanju Rima in njegovih znamenitosti. Posebno naklonjenost je čutil do antičnih ostalin: v njih je prepoznaval začetke evropske civilizacije, zato jih ni želel zgolj natančno upodobiti, temveč tudi preučiti, zaščititi pred propadom in ponovno vrniti v življenje. Zaradi njegovega pristopa do antičnih ostalin ga nekateri uvrščajo med začetnike sodobne arheologije.
Med antičnimi kompleksi ga je že od prvega prihoda v Rim pa vse do njegove smrti najbolj privlačila ravno Hadrijanova vila v Tivoliju. Izdelal je šestnajst različnih vedut, ki jih je nameraval izdati v samostojnem albumu: ta bi pomenil višek njegove ustvarjalnosti, vendar ga je smrt prehitela.
Heliocaminus, prostor, ki ga vse leto ogrevajo sončni žarki, prežema dramatična atmosfera: močni so kontrasti med svetlobo nežnih linij in senco, ustvarjeno iz zgoščenih, globoko jedkanih črnih potez – pa tudi z diagonalno kompozicijo, ki preko figur in poškodovanih arhitekturnih elementov vodi naš pogled v oddaljene dimenzije prostora. V veduti se prelivata dokumentarno natančna upodobitev in umetnikova imaginacija.

Figurica vile Meluzine
Figurica, ki ji primerjav od drugod ne poznamo, kaže golo žensko s krono na glavi in z nogami, dvignjenimi ob telo, od pasu navzdol pa s kačjim telesom z luskami. Srednjeveške zgodbe in upodobitve kažejo, da gre za bajeslovno vilo Meluzino. Ta se je poročila z mladim francoskim plemičem pod pogojem, da je nikdar ne bo skušal videti gole, ko se bo kopala. A skušnjava je bila prevelika, prekršil je prepoved in jo videl, kako se s kačjim telesom kopa v kadi – ona pa se je spremenila v kačo in izginila.

Martin Krpan
Martin Krpan, zmagovalec nad zlobnim Brdavsom, predstavlja preprostega človeka z zdravo kmečko pametjo, ki prav zaradi teh kvalitet lahko premaga najhujše težave, ki jih pokvarjeni in pomehkuženi oblastniki, vključno s cesarjem, niso sposobni rešiti. Ljubljanska tovarna keramike Dekor je izdelala na stotine kipcev, prvi so bili v barvni izvedbi, od konca petdesetih let 20. stoletja pa so jih pobarvali v barvo brona. Bili so zelo priljubljeni, marsikatera dnevna soba je bila opremljena s kipcem, ki ga je najverjetneje oblikoval kipar Tine Kos.

Knjiga o čudežni moči Marije Celjske
Kako je Marija ljudem pomagala ob hudih nalezljivih boleznih in drugih tegobah, nas seznani knjižica Benedicta Virgo Cellensis. Maria Zell ali Marijino Celje na Zgornjem Štajerskem je bilo že v 14. stoletju znamenit romarski kraj. Publikacija je ilustrirana s 27 grafikami, na prvi strani je veduta matičnega samostana, ob njem pa sta ustanovitelj Henrik Koroški in njegova žena.

Breverl
Breverl je čarni predmet, ki naj bi ščitil pred slabimi vplivi in prinašal srečo. Služil je kot talisman in zdravilo. Varoval je pred zlobnimi silami, demoni, čarovnicami, obsedenostjo, kugo, ognjem ali nevihtami – hudo uro. Poleg tega naj bi breverl ščitil vojake pred sovražnimi kroglami oziroma izkrvavitvijo, zato je bil poznan tudi kot lovilec krogel (Kugelfänger). Veliko breverlov je bilo v obliki srca in so bili izdelani za zibelke ali postelje mlajših otrok.
Breverl je zgiban list, na katerem so zloženi (nalepljeni) zagovori, magični izreki in svete podobe. Ti največ štirikrat prepognjeni majhni listi, na katerih so bili devetdelni bakrorezi, so pogosto skupaj s posvečenimi predmeti (svetinjice, vrbove mačice, romarski spominki, devocionalije) spravljeni v majhne ovoje – etuije.
Tovrstni predmeti so kmalu postali trgovsko blago. Sprva jih je bilo mogoče dobiti samo pri lokalnih zdravilcih ali tako imenovanih »čarovnicah«, pozneje pa jih je bilo mogoče kupovati tudi na raznih žegnanjih ali semnjih. Še danes je v nekaterih trgovinah mogoče kupiti predmete, ki prinašajo srečo ali varujejo pred boleznimi.

Keramični trinožnik
Najdragocenejši predmet železnodobne dediščine Kranja je z nizi odtisov okrašen lončen trinožnik. Trinožnik ima domiselno oblikovane noge, ki podpirajo pladenj z manjšo posodo na sredi. Primerjave ima v banketnih mizicah in obrednih posodah Etruščanov in drugih italskih ljudstev ter nakazuje stike med skupnostmi osrednjega italskega polotoka in prebivalci zgornjega porečja Save v 8. stoletju pr. n. št.

Ernst Ludwig Riepenhausen po Williamu Hogarthu, Finis
Angleški slikar in grafik William Hogarth je eden največjih virtuozov likovne satire vseh časov. Njegov profani žanr so groteske, likovni absurdi in karikature, v katerih se zrcali moralni razkroj tedanje družbe. Vsakdanje življenje v teh burkah je oder človeške nespameti, lahkomiselnosti, razvrata in razvad. Njegove »hvalnice« vsesplošnega kaosa so prežete s humorjem, hkrati pa s socialno kritiko, moralizmom in pesimizmom zaradi vsesplošnega propada etičnih vrednot.
Prizor Finis je Hogarthov duhovni testament. Upodobitev z bogatim simboličnim in metaforičnim sporočilom je njegovo zadnje delo: svet, z njim pa tudi avtor sam, drsita h koncu. Celo bog Kronos, uničevalec vsega, je ravnokar izdihnil svoj poslednji dih z usodno besedo Finis.

Srebrnik Celjskega grofa Ulrika II.
S pridobitvijo knežjega naslova sta Friderik II. in Ulrik II. dobila tudi novčni in rudniški regal, kar je pomenilo pravico in dovoljenje za kovanje denarja v zlatu in srebru z lastnim grbom. Celjski so kovali svoj denar po zgledu dunajskega pfeniga le kratek čas med letoma 1436 in 1443. Zadnji celjski grof Ulrik II. je bil leta 1456 umorjen v Beogradu med pripravami za boj proti Turkom. Enostranski pfenig Ulrika II. ima v trolistu grb Celjskih (tri šesterokotne zvezde v polju) in črke V, L in R (prve tri črke njegovega imena). Do danes se je v različnih muzejskih in zasebnih zbirk ohranilo okoli 20 novcev Celjskih.

Žardinjera s sobnim vodometom
V 19. stoletju je postala modna vzgoja bujnega rastlinja, zato so se v zimskih vrtovih in salonih pojavila raznovrstna stojala za lončnice (fran.jardinière – vrtnarica). Precej jih je bilo (delno) strojno oblikovanih iz železa, ki se je izkazalo za primerno tudi v umetniškem smislu. Stojalo z okrasnimi živalskimi šapicami in lističi, ograjico iz akantovja in bisernika ter z napol golo žensko figuro v novoempirskem slogu ima obliko okroglega pladnja na štirih elegantno ukrivljenih visokih nogah. Gre za edinstven kos pohištva, ki je zanimiv tudi po tehnični plati. Opremljen je s samodejnim hidravlično-pnevmatičnim mehanizmom po načelu t. i. Heronovega vodnjaka. V zaprtem krogotoku znotraj para preobračajočih se povezanih posod in cevčic, skritih v nogah, se voda pod pritiskom v curku dvigne iz pršilne šobe in ujame v stekleno posodo. Ta žardinjera je domnevno nekoč lepšala neki štajerski grad.

Kolomonov žegen
Med prvo svetovno vojno je bil »knjižni spremljevalec« vojakov na fronti tudi Kolomonov žegen. Gre za okultno oziroma čarovniško literaturo, ki je bila zelo razširjena med ljudstvom, podobno kot Sveto pismo in pratike, čeprav so ga hranili na skrivnem mestu. Zagovori naj bi pomagali tako vojakom na bojišču kot običajnim ljudem. V knjižnici hranimo originalno in faksimilirano izdajo.

Thomas Ender, Blejsko jezero z otokom
Veduto Bleda je naslikal eden izmed najpomembnejših avstrijskih krajinskih slikarjev 19. stoletja Thomas Ender (1793–1875). Na Bled je prišel najverjetneje po naročilu nadvojvode Janeza, ki je – prevzet od čarobne pokrajine – želel imeti njegovo podobo ves čas ob sebi.

Prstan z gemo
Gema iz karneola, obrobljena s srebrom ter vdelana v železen prstan, prikazuje boginjo Viktorijo, ki je poosebljala zmago. Njen kult je bil tesno povezan z rimsko državo, častili pa so jo tudi posamezniki.

Dalmatinova Biblija
Eno najpomembnejših del slovenske protestantistike je prvi slovenski prevod Biblije, ki ga je pripravil Jurij Dalmatin. Knjiga naj bi bila po prvotnem načrtu tiskana v Mandelčevi tiskarni v Ljubljani, po prepovedi pa so jo leta 1583 natisnili v Wittenbergu z letnico 1584. Od prvotnih 1500 izvodov je danes ohranjenih 78 izvodov, 36 doma in 42 v tujini.
Na fotografiji je eden izmed dveh izvodov, ki ju hrani Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije.

Kamnita konica
Musterjenska konica iz Betalovega spodmola pri Postojni sodi med najlepše in najstarejše izdelke neandertalcev, odkrite v Sloveniji. Odlikuje se po dovršeni izdelavi in jasnih linijah, ki odražajo estetski čut izdelovalca. Konica je v celoti ohranjena in ne kaže poškodb, ki bi nastale pri uporabi. Mogoče je, da ni bila izdelana za to, da bi jo uporabili, temveč kot izraz prestiža.

Enkulpion
Enkulpioni so relikviariji v obliki križev, ki so jih cerkveni dostojanstveniki nosili na prsih. Izdelani so bili med 11. in 13. stoletjem v Siriji in Palestini. Romarji v Sveto deželo so jih prinašali v Evropo.
Na averu (prednja stran) je navadno upodobljena reliefna podoba živega Kristusa v dolgi tuniki, na reveru (zadnja stran) pa se nahaja podoba Matere božje Orans z vzdignjenimi rokami. Sprednja in zadnja stran križa – enkulpiona se lahko razpreta, vanj pa je moč vstaviti relikvijo. Relikvije (lat: reliquia) so posmrtni ostanki teles, delov telesa ali samo delček nekega svetnika ali blaženega, čigar kult je odobren s strani cerkve. V širšem pomenu so to tudi predmeti, ki se tako ali drugače navezujejo na določenega svetnika: obleka, osebni predmeti, mučilna orodja ipd. Tem ostankom pripisujejo čudodelne lastnosti. Hranjenje »ostankov« mučencev zasledujemo že od samih začetkov krščanstva, ko so mučeniška telesa polagali v sarkofage.

Janez Šubic, Osnutki za gledališke kostume
Šubičevi osnutki za gledališke predstave nas presenetijo z lahkotnostjo poteze in živahnimi barvami, ki jih le redko srečamo v njegovem slikarstvu. Ljubezen do gledališča se je prebudila v njem že v študijskih letih v Benetkah, kjer se je srečal s toplim, živahnim koloritom beneških renesančnih mojstrov pa tudi z renesančno kulturo nasploh. Ko je leta 1878 vstopil v šolo Hansa Makarta na Dunaju, pa je navdušenje iz mladostniških let lahko nadgradil z Makartovim dramatičnim in dekorativnim slogom ter sodeloval pri oblikovanju kostumskih figur za slavnostni sprevod ob srebrni poroki cesarja Franca Jožefa I. in Elizabete Bavarske.

Meč iz Ljubljanice
V strugi reke Ljubljanice je bilo odkritih presenetljivo veliko število mečev in drugega srednjeveškega orožja. Med najdragocenejše primerke se uvršča dobro ohranjen dolgi meč z žigom passauskega volka ali samoroga. Njegovo rezilo je na prvi polovici dolžine dvojno žlebljeno, zaključi pa se v ostro konico. Razširjeni prečki ravnega branika sta okrašeni s predrtim grškim križem. Masiven okrogli glavič, ki deluje kot protiutež, je na spodnjem delu žigosan z znakoma v obliki štiriperesne deteljice. Vrhunski primer mečarske obrti je nastal v času, ko se je na bojiščih že uveljavil ploščni oklep. Temu je prilagojena zasnova orožja, prirejenega tako za sekanje kot zadajanje vboda, s katerim bi bilo mogoče prebiti tudi lažje vrste zaščitne opreme.

Srednjeveški hranilnik
Z iznajdbo in uveljavitvijo kovancev kot plačilnega sredstva so se kmalu pojavili tudi hranilniki. Sprva glineni in preprostejših oblik so pozneje posnemali najrazličnejše predmete in živali – med njimi najbolj znan v obliki prašička. V Sloveniji so najstarejši hranilniki iz rimskega obdobja; arheologi so našli primerke glinenih hranilnikov preproste hruškaste oblike iz 2. in 3. stoletja v okolici Ptuja (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož) in Drnovega (na ogled na razstavi Rimske zgodbe s stičišča svetov v Narodnem muzeju Slovenije). V reki Ljubljanici je bil najden glinen hranilnik; ta prav tako preprost hranilnik je bil narejen v 14. ali 15. stoletju. Odprtino (v ostenju) je najverjetneje povzročil imetnik namerno, saj je bil to edini način, da je lahko prišel do shranjenega denarja.

Egipt v sliki in besedi
Ta knjiga je prava paša za oči, saj je okrašena z razkošnim prepletom pozlačenih geometričnih in rastlinskih vzorcev v orientalskem slogu. Georg Moritz Ebers je skupaj z več umetniki ustvaril pravi album oziroma fresko Egipta v dveh zvezkih. Ob prebiranju besedila se seznanimo z njegovo zgodovino, verskim in političnim življenjem, floro ter favno, arhitekturo in še bi lahko naštevali.

Zaponka z motivom kentavra lokostrelca
Bronasta zaponka, okrašena z vtisnjenim motivom kentavra lokostrelca, je pri nas edinstvena. Odkrita je bila leta 1894 na grobišču Brdo pri Bledu. Najverjetneje je bila izdelana v delavnicah ob zgornjem toku Donave ali v Porenju. Motiv kentavra lokostrelca izvira iz babilonske astrologije in je v helenizmu postal del grške mitologije. Upodabljali so ga na antičnih gemah in rimskih kovancih, v srednjeveških rokopisih pa so z njim ilustrirali prepise antičnih astroloških priročnikov.