200 let, 200 predmetov

Prvi vodnik po muzejskih zbirkah
Zbirke Kranjskega deželnega muzeja so bile javnosti na ogled dostopne od leta 1831. Grof Franc Jožef Hohenwart, kurator te ustanove, je že aprila 1836 napisal prvi vodnik po muzejskih prostorih, ki so bili takrat še v stavbi liceja. Napisan v nemščini in gotici na 19 straneh vsebuje navedbo zbirk ali eksponatov, ki jih je muzej pridobil od svoje ustanovitve leta 1821, ter njihove darovalce.

Jurij Šubic, Pomlad
Nežno dekle v plahutajočem oblačilu simbolizira pomlad v vsej svoji prebujajoči se podobi. Nastala je kot predloga za stensko dekoracijo novo izgrajene palače amaterskega arheologa Heinricha Schliemanna v Atenah (med drugim zlato Agamemnonovo masko v Mikenah).

Jurij Šubic je dobil naročilo za poslikavo po posredovanju avstrijskega klasicističnega slikarja Christiana Griepenkerla, profesorja na Akademiji lepih umetnosti na Dunaju, pod čigar vodstvom se je uril predvsem v slikanju mitoloških prizorov. A Šubicu se je zdel klasicizem preveč tog in neživljenjski: stremel k preseganju hladnih kontur s slikovitostjo tako v risbi kot tudi v sliki. Njegova personifikacija pomladi ni hladna, brezčasna ženska figura, temveč mladenka polna življenja, v plapolajoči tuniki, skozi katero proseva obris njenega telesa.

Bronasta zaponka
Zaponka, izdelana v podobi voznika dvokolesnega voza s trovprego konj in ptico v letu, je bila odkrita v grobu deklice na Magdalenski gori. Morda upodablja legendo o nesrečnem Helijevem sinu Faetonu, ki ni znal obvladati konj, vpreženih v očetov sončni voz, in je zadet od Zevsove strele padel v reko Pad. Njegove sestre Heliade so žalovale spremenjene v topole in točile jantarne solze. Faetonov sorodnik, kralj Kiknos, se je od žalosti spremenil v laboda. V prid takšni razlagi predmeta je tudi omemba jantarnega okrasja, ki so ga našli med pridatki umrle deklice in je morda simboliziralo solze Heliad.

Rožen glavnik
Figuralne upodobitve na glavnikih so zelo redke. Na glavniku iz Kranja je upodobljen spopad dveh konjenikov z mečema. Na eni strani sta prikazana konjenika, ki jezdita drug proti drugemu z dvignjenima mečema. Na drugi strani je upodobljen vojščak z dvignjenim mečem in oba konja brez jezdecev. Okoli so razporejeni deli človeškega telesa, verjetno premaganega vojščaka. Miti o legendarnih konjeniških dvobojih so bili zelo priljubljeni. Nekaj so jih zapisali tudi sočasni kronisti.

Prešernova diploma, 27. marec 1828
Največji slovenski pesnik France Prešeren je bil po izobrazbi pravnik. Na pergamentu pisano univerzitetno diplomo, s katero je rektor univerze na Dunaju leta 1828 promoviral Prešerna za »doctorem in iure«, je najprej hranil njegov sorodnik Janez Prešeren, notar v Radovljici, po njegovi smrti pa okrajni tajnik gospod Schorl. V muzej je prišla 16. 7. 1913.

Srebrn pasni zaključek
Srebrn pasni zaključek je zanimiv zaradi posebnega okrasa vtisnjenih pik. Takoj pod zakovicama sta vtisnjeni grški črki ω in β, ki sta najverjetneje iniciali lastnika, vojaka iz vzhodnega dela rimskega cesarstva. Pike v sredini so interpretirane kot upodobitve zvezdnih konstelacij, po katerih so v antiki določali čas in se ravnali po njih pri navigaciji. Lastniku je lahko ta pasni zaključek služil kot preprost astrolab.

Cenzurno-revizijski rokopis Prešernovih Poezij
Ta rokopis je zadnja Prešernova redakcija pesniške zbirke, preden je šla v tisk, zato se novejše izdaje po njej ravnajo še dandanes. V tem rokopisu se pri Zdravljici nahaja z rdečo črto označena cenzorska pripomba Franca Miklošiča, zaradi česar je Prešeren celotno pesem pred natisom umaknil. Po smrti revizorja Pauška je rokopis prišel v last slovničarja Franca Metelka, po njegovi smrti leta 1860 pa v Deželni muzej za Kranjsko.

Keramična ognjiščna koza
Glineno ognjiščno kozo, ki jo krasijo zaključki v podobi stiliziranih ovnovih glav, so našli pri izkopavanju druge gradbene faze obzidja gradišča (7.–6. stoletje pr. n. št.) na Cvingerju nad Virom pri Stični, največje železnodobne utrjene naselbine na Slovenskem. V luknje na spodnjem robu ognjišče koze so bili pri peki ali pogrevanju jedi vdeti železni ražnji.

Vodnikov Itinerarij
Slovenski duhovnik, pesnik, časnikar in razsvetljenec Valentin Vodnik se je zanimal tudi za arheološke spomenike, numizmatiko in epigrafiko. Ob listanju zvezka z naslovom Itinerarium naletimo na zapiske, prepise rimskih napisov in skice nagrobnikov v Ljubljani in širši okolici. Za raziskovanje ga je verjetno navdušil francoski arheolog Etienne Marie Siauve, ki je leta 1806 obiskal tudi Ljubljano.

Biblija z razlago Nikolaja iz Lyre 
Med prvotiski, ki jih hrani Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije, ima Biblija z razlago izpod peresa frančiškana Nikolaja iz Lyre svoje posebno mesto. Knjiga je natisnjena na ročno izdelanem papirju z vodnim znakom in ilustrirana z lesorezi. Eden od lastnikov je knjigi dodal pripise in podčrtal zanimiva mesta. Zaradi natančnih popisov inkunabul pogosto poznamo datum njihovega tiskanja, tudi ta publikacija ni izjema.

Športni plakat Tretje smučarske tekme Sokolske zveze Kraljevine Jugoslavije 1934 v Bohinju
Plakat je eden prvih primerkov svoje likovne zvrsti; z ikonografijo zimskih športov se v naši kulturni dediščini nasploh srečujemo redko. A vendar je smučarska tradicija s svojskimi historičnimi oblikami (smučanje s palico, bloško smučanje) močan gradnik slovenske identitete, njene kulturne podobe in prepoznavnosti. Eksponat je priča organiziranosti te panoge v Kraljevini Jugoslaviji: gojili so jo v okrilju telovadnega društva Sokol, ključnega za zgodovino naše športne dejavnosti, kulturnega razvoja in oblikovanje narodne zavesti. Smučanje, nekoč način življenja in preživetja v okolju, kjer se je človek prilagajal specifičnim naravnim okoliščinam, danes pa športna dejavnost, ki z uspešnimi športniki prerašča v eno od osi nacionalnega ponosa.

Pečnica iz žgane gline
Keramična grbovna pečnica kot vogalni del zunanje stene lončene peči je okrašena z žensko figuro v nemški renesančni noši, ki se opira na okrasno ploščo. Dama nosi pokrivalo, podobno avbi, in obleko s korzetom in pasom, rokava sta okrašena z naborki. Pečnica, kakršne so našli na Dunaju in v Budimpešti, na plošči nima običajnega reliefnega okrasa – dvoglavega orla – in ni pobarvana niti glazirana; morda gre za polizdelek. Barve razkošne obleke si zato lahko zamislimo le po portretih sodobnih slikarjev, npr. Hansa Holbeina mlajšega.

Zlatnik rimskega cesarja Hadrijana
Na zadnji strani zlatnika je upodobljen cesar Hadrijan na konju z vzdignjeno desnico. Ob strani je napis COS III, kar beremo consul III. Naziv konzul je v času rimskega principata del vladarske titulature; ta poleg imena vladarja vsebuje uradne funkcije ter zmagovalne in častne nazive. Vladarjem so podelili konzulat običajno 1. januarja po prevzemu oblasti. V prvem in drugem stoletju so opravljali to službo običajno le nekaj mesecev v letu.

Krstilna skleda
Te posode iz tolčene in cizelirane medenine so se uporabljale pri krščevanju, skupaj s kotličkom za vodo tudi pri obrednem, v premožnejših gospodinjstvih pa vsakdanjem umivanju rok. Dno krstilnih skled je pogosto krasil figuralni motiv Adama in Eve ob drevesu spoznanja. Drevo, okoli katerega je ovita kača, ima obliko potlačene krogle s plastično nakazanimi jabolki. Spodaj prizor dopolnjujejo še trije griči in cvetlično grmovje (lilija, osat). Okoli figur se vijeta napisna trakova.
V 15. in 16. stoletju je bila južna Nemčija najpomembnejše središče velikoserijskega izdelovanja tovrstnih posod za vso Evropo.

Heinrich Aldegrever, Zavist (Invidia)
Kako globoko je Albrecht Dürer zaznamoval evropsko renesančno grafiko, priča bakrorez njegovega rojaka Heinricha Aldegreverja. Pripadnik t. i. »Nemških malih mojstrov« je motiv slogovno in formalno zasnoval v Dürerjevi maniri. Tudi on je v vrtincu religioznih in političnih nasprotij tedanje Nemčije služil protestantski reformaciji in z veščo potezo dleta odslikaval miselni in duhovni svet renesančne krščansko-humanistične kulture. Njegovi grafični cikli so ikonografsko zrcalo renesančnih miselnih sistemov, ki svetovni red slikajo v kategorijah mere in števila. Zavist, list iz alegorične serije Sedem smrtnih grehov, temelji na svetopisemski številčni simboliki in krščanski moralni metafori, ki slika negativno čud upodobljene personifikacije.

Iconotheca Valvasoriana
Polihistor Janez V. Valvasor je grafično zbirko, ki jo je  zbiral na svojih večletnih potovanjih po Evropi, nalepil v usnje vezane zvezke. Izvirnik hranijo v Biblioteki Metropolitani zagrebške nadškofije, faksimilne izdaje pa tudi nekaj slovenskih knjižnic, med njimi Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije. Publikacija v več delih vsebuje vedute, risbe rastlin ter živali, noše, grbe, arhitekturo in prizore iz vsakdanjega življenja.

Koščena harpuna
V strugi Ljubljanice na Ljubljanskem barju je bilo najdenih več domnevno mezolitskih harpun, a datacija najdb iz rek zaradi najdiščnih okoliščin ni povsem zanesljiva. Enoredna koščena harpuna iz Ljubljanice pri Blatni Brezovici je bila radiokarbonsko datirana, meritve so pokazale starost 9664–9292 pr. n. št., kar jo umešča na začetek mezolitika ali srednje kamene dobe.

Kozarec z modro nataljeno nitjo
Modra nataljena nit na steklenih kozarcih je bila zelo priljubljen okras v odboju gotike. Zanimivo je, da so jo kot eno od vrst dekoracij uporabljale tudi Ljubljanske steklarne, ki so mlajše, saj so delovale od leta 1517 naprej pri današnjem gradu Fužine. V skladu z okusom kupcev so izdelovale tako tradicionalne gotske kot tudi sodobnejše, renesančne steklene posode.
Kozarec iz prve polovice 16. stoletja, delo Ljubljanskih steklarn, je izjemno zanimiv tudi z vidika konserviranja in restavriranja. Pri konserviranju in restavriranju steklenih predmetov, predvsem votlega stekla, je eden od bolj kompleksnih postopkov dopolnjevanje manjkajočih delov. Na kozarčku z modro nataljeno nitjo smo dopolnili skoraj polovico manjkajočega oboda in celotno dno. Vsi dopolnjeni deli kozarčka so narejeni s tehniko prozornega kalupa, ki smo jo razvili prav v Narodnem muzeju Slovenije.