Prijazno vas vabimo na koncert nemške srednjeveške lirike –
minezanga z naslovom Sem vzgajala sokola.
Pesmi, ki so jih v srednjevisoki nemščini pred približno 800 leti
peli na nemških, morda tudi slovenskih dvorih in z njimi navduševali kralje,
kraljice, dvorjane, grajske gospe, viteze in oprode, so prvič prevedene v
slovenščino, Jani Kovačič in Aldo Kumar pa sta jih uglasbila.
Leta 2023 je pri
Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla monografija Minezang. Umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob je ob izdaji knjige zapisala, da nam avtorica prevodov iz
srednjeveške nemščine dr. Mateja Gaber v knjigi odstira kulturno
in intelektualno prizorišče, katerega del so bili bralci in recitatorji na
naših gradovih in verjetno tudi v mestih.
Majski koncert minezanga v
Narodnem muzeju Slovenije bo predstavil nekatere izbrane pesmi iz monografije. Verzi
minezengerjev namreč niso bili namenjeni prebiranju v samoti, temveč vznesenemu
petju pred visokimi damami in dvorjani. Čudoviti slovenski prevodi so doživeli
svoj polni izraz v uglasbitvah Alda Kumarja in Janija Kovačiča ter izvedbah pevcev in glasbenikov.
Zaradi
osrednje besede, ki postane bodisi naravna bodisi magična gonilna sila v
besedilih, namreč minne, imenujemo srednjeveško
nemško liriko minezang (Minnesang). Minezang etimološko razlagamo z besedno
zvezo ljubeč spomin, čeprav prištevamo k pesmim minezanga tudi besedila, ki
segajo onkraj ljubečega spomina in ljubezni, ki je ta spomin ustvarila. Najbolj
preprosta razlaga minezanga je, da gre za ljubezen, ki jo v pesmih izkazuje vitez
nedosegljivi dami. Ta dama (frouwe)
je ponavadi žena vitezovega fevdalnega gospoda, je vitezova gospodarica, je
neimenovana in je zato lahko obenem sleherna dama visokega stanu, ki mora
zadržati svojo držo neosvojljivosti in nedosegljivosti. Pesmi minezanga so
resda izpovedi prosilcev ljubezni, ki so najbolj oziroma le takrat zadovoljni,
kadar so neuslišani – takrat govorimo o t. i. visoki ljubezni do frouwe (hohe minne), a sčasoma so se
pesniki začeli od frouwe obračati k
običajnim, neplemiškim dekletom (wîp),
pri katerih so se lahko nadejali ljubezenske uresničitve, tako v duhovnem kot
tudi v telesnem smislu – takrat govorimo o niedere minne. Ob tem pesniki
dekleta niso gledali zviška, temveč so ga s pesmijo povzdignili k sebi enakim.
Večina pesmi v srednjevisoki nemščini je ohranjena v Manessejevem rokopisu oziroma t. i. Velikem
heidelberškem rokopisu C, ki je nastal na začetku 14. stoletja, čeprav sodijo pesmi iz rokopisa tudi že v sredino 12. stoletja.
Ustvarjalci minezanga, potujoči pesniki ali predstavniki vladajočih plasti
družbe, so se imenovali minezengerji.