Skoraj
šestdesetletno vladavino vojvode Friderika V. (1435–1493), poznejšega kralja
(od 1440) in cesarja (od 1452) Friderika III., lahko upravičeno označimo za
prelomno obdobje slovenske zgodovine. Zaznamoval jo je namreč niz dogodkov in
procesov z zelo daljnosežnimi posledicami, kot so zaton grofov Celjskih,
utrditev habsburške deželnoknežje oblasti, začetek osmanskih vpadov,
oblikovanje deželnih stanov, ustanovitve mest in še bi lahko naštevali.
Starejše zgodovinopisje je v njej videlo čas kriznega prehoda iz poznega
srednjega v zgodnji novi vek, a so takšne sodbe po navadi temeljile na
prepričanju, da je bil Friderik III. pasiven, skoraj nesposoben vladar. Toda
novejše raziskave so jasno dokazale neupravičenost teh zaključkov.