Dan grofov Celjskih

Mesto Celje ima izredno arheološko dediščino in arheološke plasti v starem mestnem jedru običajno segajo do 4 m v globino. Kljub izredno dobri ohranjenosti in številčnosti arheoloških ostalin pa jih le malo lahko povežemo z obdobjem, ko ima mesto Celje – v svoji sicer dolgi zgodovini – najpomembnejšo in nadregionalno vlogo. Gre za srednjeveške ostanke, predvsem gradivo iz 14. in 15. stoletja, ko v Celju vlada rodbina grofov Celjskih. Ti so v arheološkem »zapisu« izredno slabo zastopani, kar sicer velja za ostanke iz celotnega srednjega veka. Kljub temu so arheološke raziskave, ki jih je Pokrajinski muzej Celje izvedel v zadnjem desetletju, prinesle več novih spoznanj o srednjeveškem Celju. Nekatere so se namreč izvajale na lokacijah, ki so bile neposredno povezane z grofi Celjskimi oziroma je njihova povezava z grofi Celjskimi tudi historično izpričana. V referatu bodo tako predstavljeni najnovejši rezultati arheoloških raziskav na več lokacijah v Celju in interpretacija nekaterih odkritih arheoloških struktur, ki jih lahko posredno ali neposredno povežemo z grofi Celjskimi, pa tudi tistih, ki jih vežemo na obdobje, ko je bilo Celje v posesti njihove rodbine.

Dr. Jure Krajšek

Jure Krajšek se je po končani prvi gimnaziji v Celju leta 1996 vpisal na študij arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in ga uspešno zaključil leta 2003. Od leta 2008 je zaposlen kot kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje. Leta 2016 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani. Sodeloval in vodil je številne raziskave v Celju ter sodeloval pri pripravi več razstav in prezentacij. Že od osnovne šole dalje in med celotnim študijem je sodeloval pri številnih arheoloških raziskavah v Sloveniji in tujini in si pri tem pridobival številne terenske izkušnje. V zadnjih letih se največ ukvarja z raziskavami in proučevanjem rimske Celeje.

Grofje Celjski svojega vzpona v eno najmogočnejših srednjeevropskih rodbin svojega časa niso dolgovali le spretnim političnim in poročnim povezavam ter zavidljivemu družinskemu premoženju, temveč tudi vojaški moči. Že gospodje Žovneški so od začetka 14. stoletja Habsburžanom redno služili na bojnem polju. Približno petdeset let pozneje je kot najemniški vojskovodja zaslovel Ulrik I. Celjski, ki je skupaj z bratom Hermanom I. vodil pravo zasebno kompanijo težko oklepljenih konjenikov in samostrelcev.

Verjetno najprelomnejši trenutek na celjski poti do zvezd se je odvil na bojišču pri Nikopolju leta 1396, kjer je Herman II. rešil življenje ogrskemu kralju Sigismundu in si prislužil njegovo hvaležnost. Najintenzivneje pa je orožje spregovorilo v času Ulrika II., zadnjega moškega predstavnika slovite rodbine. Njegove ambicije so vojni stroj grofov Celjskih potisnile pred največje izzive. Poskus osamosvojitve celjske kneževine izpod habsburške nadoblasti je v letih 1437–1443 privedel do velike fajde, ki se je sicer zaključila neuspešno – podobno kot Ulrikov poseg v nasledstveno krizo na Ogrskem leta 1440. Kljub temu je tako rekoč ves preostanek življenja prebil v oboroženih spopadih – predvsem na Ogrskem proti gubernatorju Ivanu Hunjadiju, a tudi kot eden vodij upora proti cesarju Frideriku III. leta 1452. Štiri leta pozneje je s podreditvijo hrvaških dežel in položajem kraljevega namestnika na Ogrskem doživel vrhunec zmagoslavja, dokler ga ni že čez nekaj tednov med križarskim pohodom v Beograd pokončal udarec atentatorjevega meča.

Dr. Tomaž Lazar

Tomaž Lazar je leta 2010 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktoriral z disertacijo Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Od leta 2008 je zaposlen v Narodnem muzeju Slovenije kot kustos na Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost ter skrbnik zbirke orožja in bojne opreme. Od leta 2018 vodi raziskovalni program P6-0282 Predmet kot reprezentanca: okus, ugled, moč (raziskave materialne kulture na Slovenskem). Njegovo delo je usmerjeno predvsem v vojaško zgodovino srednjega in zgodnjega novega veka ter preučevanje orožja in bojne opreme. Kot (so)avtor je sodeloval pri pripravi različnih muzejskih razstav, med drugim o viteštvu na Slovenskem (2012–2014), japonskem orožju (2017) ter slovenski metalurški dediščini (2019–2020). Njegova bibliografija obsega več kot 250 enot, od tega približno 70 znanstvenih prispevkov ter tri samostojne monografije.

Del stalne razstave Grofje Celjski Pokrajinskega muzeja Celje v Knežjem dvoru so tudi lobanje grofov Celjskih. Posmrtni ostanki so kot kurioziteta postavljeni v srhljivo zatemnjen prostor: ta spominja na rodbinsko grobnico, ki se je vse do njegove ukinitve nahajala v minoritskem samostanu v Celju. Lobanje so po zaslugi celjskega gimnazijskega profesorja Janeza Antona Zupančiča iz grobnice rešili leta 1811 in so edini ohranjeni posmrtni ostanki v njej pokopanih predstavnikov te pomembne srednjeveške plemiške rodbine. Čeprav se je do danes od samostanskega kompleksa minoritskega samostana ohranila predvsem Marijina cerkev, nam arhivsko gradivo odstira darežljivost, s katero so grofje Celjski pomembno zaznamovali srednjeveško podobo samostana. Minoriti so jim v zameno obljubili vzdrževanje večne memorie, katere osrednji del je poleg liturgičnih opravil predstavljala tudi skrb za rodbinsko grobnico grofov Celjskih. V prispevku bodo orisane zgodovinske okoliščine nastanka grobnice in njen reprezentančni pomen za celotno rodbino.  

Dr. Gorazd Bence

Gorazd Bence je zaposlen kot znanstveni sodelavec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU v Ljubljani in na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Na področju umetnosti srednjega in zgodnjega novega veka se osredotoča na raziskovanje umetnostnega naročništva in izbranih ikonografskih motivov. Njegove študije o grofih Celjskih so namenjene zlasti umetnostni podobi in vlogi nekdanjega minoritskega samostana v Celju ter izbranih tematik umetnostnega naročništva članov te plemiške rodbine.

Vloga in pomen ženskih predstavnic rodbine grofov Celjskih sta enako impresivna kot vloga in pomen njenih moških predstavnikov. V prispevku bo analizirana vloga žensk v rodbini grofov Celjskih in osvetljena poročna politika grofov Celjskih, ki je segala od vojvodine Bavarske do poljskega dvora, Avstrije, Italije, Madžarske, Hrvaške, Bosne in Srbije. To bo omogočilo tudi boljše razumevanje grofovske politike na Balkanu, saj so tri od zadnjih štirih žena grofov Celjskih izhajale iz najbolj uglednih in vplivnih družin v Bosni, na Hrvaškem in v Srbiji. Ženske pripadnice rodbine grofov Celjskih so bile ne samo pomembne mecenke, marveč so imele tudi vplivno vlogo pri prenašanju umetnostnih vplivov. Pozornost bo namenjena predvsem cesarici Barbari, princesi Katarini, kraljici Ani ter "čarovnici" in celjski grofici Veroniki.

Dr. Mija Oter Gorenčič

Mija Oter Gorenčič je predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in predsednica Znanstvenega sveta ZRC SAZU. Je avtorica številnih izvirnih znanstvenih člankov, poglavij v monografskih publikacijah in dveh monografij; v njeni bibliografiji je zabeleženo več kot 270 enot. Raziskuje srednjeveško umetnost s posebnim poudarkom na samostanski, zlasti kartuzijanski umetnosti, ikonografiji in umetniških naročilih srednjeveških plemiških družin, zlasti grofov Celjskih. Je tudi predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Doslej je pridobila pet nacionalnih raziskovalnih projektov in en bilateralni projekt ter je bila večkrat nagrajena za znanstvenoraziskovalne dosežke.

V zadnjem desetletju so se tudi v slovenskem prostoru zelo razširile in vsesplošno uveljavile digitalne tridimenzionalne rekonstrukcije podob izginulih, okrnjenih ali spremenjenih prepoznavnih arhitekturnih stvaritev iz preteklosti in še zlasti srednjeveških gradov. Fenomen virtualnih rekonstrukcij arhitekturnih stvaritev pravzaprav ni novost in mu je mogoče v evropskem prostoru slediti že od 18. stoletja in obdobja razsvetljenstva. Razvoj računalniške tehnologije v drugi polovici 20. stoletja je omogočil virtualne rekonstrukcije v digitalni obliki in že v osemdesetih letih 20. stoletja so se pojavile prve kompleksnejše tovrstne rekonstrukcije, med katerimi posebno izstopa interpretacija celote nekdanje monumentalne romanske cerkve v Clunyju. V slovenskem prostoru je prva kompleksnejša digitalna rekonstrukcija nastala leta 1993 in je ponazorila podobo nekdanjega Stolpa piskačev na Ljubljanskem gradu. Za prve digitalne rekonstrukcije je bilo značilno, da so bile dosledno oprte na rezultate znanstvenih raziskav in računalniška tehnologija je korektno interpretirala rezultate arheoloških, zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih raziskav. V zadnjem desetletju, ko so računalniški programi za izdelavo digitalnih tridimenzionalnih modelov stavb dostopni širokemu krogu ljudi, se je tudi v Sloveniji zelo povečalo število izdelanih digitalnih tridimenzionalnih rekonstrukcij podob srednjeveških gradov. Pri tem je opazno, da vse pogosteje energija izdelovalcev tovrstnih rekonstrukcij prehiteva poglobljene znanstvene raziskave in da ubrane bližnjice peljejo do izdelkov, ki zavajajoče interpretirajo razpoložljive podatke. Predavanje bo predstavilo izbor digitalnih tridimenzionalnih rekonstrukcij podob srednjeveških gradov v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih in opozorilo na prednosti in slabosti, ki jih prinašajo za interdisciplinarno utemeljeno raziskovanje grajske arhitekture.

Dr. Igor Sapač

Igor Sapač je arhitekt, umetnostni zgodovinar, kastelolog in izredni profesor Univerze v Mariboru. Ukvarja se zlasti z arhitekturno zgodovino in problematiko ohranjevanja ter prenove stavbne kulturne dediščine. Od leta 2005 do 2014 je bil zaposlen kot kustos za arhitekturo in muzejski svetovalec v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2007 predava na Oddelku za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru. Napisal je preko 10 samostojnih znanstvenih monografij, številne znanstvene in strokovne članke ter dele monografij, pripravil več razstav z arhitekturnozgodovinsko tematiko in sodeloval pri obnovah arhitekturnih spomenikov v Sloveniji. Pri svojem delu se pogosto srečuje s problematikami realnih in digitalnih rekonstrukcij historičnih arhitekturnih stvaritev.