Prof. Andrej
Jovanić je izjemen lutnjist in
kitarist iz Beograda. Po študiju klasične kitare v Beogradu se je izpopolnjeval v igranju na
renesančno lutnjo, teorbo in baročno kitaro pri prof. Elizabeth Kenny na Royal Academy of Music v Londonu, kjer je prejel tudi nagrado za
komorno igro, in zaključil študije pri prof. Rolfu Lislevandu na Staatliche Hochschule für
Musik v Trossingenu v Nemčiji. Kot solist
in v komornih zasedbah je nastopal na vodilnih festivalih stare glasbe po vsej
Evropi in Združenih državah Amerike, med drugim z ansambli Musica Antiqua
Neoplantensis, Minstrel, New Trinity Baroque, Nova Schola Labacensis, Balkan
Baroque Band in Orchestra of the Age of Enlightenment. Njegovi solistični koncerti
z deli Roberta de Viséeja in Francesca Corbette so nedavno na festivalih stare
glasbe v Srbiji, Sloveniji in Švici prejeli izjemen odziv. Andrej Jovanić je
soustanovitelj združenja Nymbus Art v Beogradu in obenem poučuje na Glasbenih
šolah "Kosta Manojlović" v Zemunu in "Josip Slavenski" v
Beogradu.
Igral bo na francosko teorbo, ki jo
je izdelal vrhunski luthier Ivo Magherini, po materi slovenskih korenin.
O programu
Izbrane skladbe nas
popeljejo v samo srce francoskega dvornega okusa konec 17. in v začetku 18.
stoletja – v svet, v katerem francoska teorba postane pripovedovalec zgodb.
Prve note Charpentierjevega Marche en rondeau iz Te Deuma (1692)
odprejo vrata slovesnemu in prazničnemu razpoloženju, kot da bi se pred nami
počasi dvigal pozlačen portal Versaillesa.
Glasba nato postane
bolj intimna in živa. Les Sylvains, ki jih je Couperin posvetil
namišljenim gozdnim duhovom, v priredbi Roberta de Viséeja, prinašajo pridih
pastoralnega in neresničnega. Pridružuje se jim Menuet, Gavote, Muzettein znameniti Entrée des Espagnols iz Lullyjevih odrskih spektaklov – vse
v elegantni preobleki, ki jim jo je nadel kraljevi lutnjist de Visée.
Sredi programa se pojavi
eden najbolj diskretnih biserov francoske klavirske literature: Les
Barricades Mystérieuses Françoisa Couperina, čigar prefinjena mreža
harmoničnih barv in okrasnih arabesk na teorbi zveni kot šepet skrivnostne
lože.
Drugi del koncerta je
majhna »suita« v D-duru: Preludij, Alemanda, Sarabanda Roberta de Viséeja,
glasba, ki kot da želi pokazati, kako plemenito, meditativno in globoko lahko zveni
francoska teorba. Program se zaključi z virtuoznim in odrsko nabitim delom Chaconne
des Harlequins iz Lullyjevega baletnega vesolja, v katerem se pojavi večna
figura Harlekina, igriva in izmuzljiva, de Visée pa mu v svoji priredbi podari
novo, rahlo melanholično eleganco.
S tem je sklenjeno
koncertno potovanje skozi sijaj, intimnost, humor in kontemplacijo – vse, kar
francoska teorba lahko izrazi, če ji le pozorno prisluhnemo.