Neandertalčeva piščal je bila dolga tisočletja skrita pod debelimi zemeljskimi plastmi, dokler je ni v jami Divje babe na Cerkljanskem 18. julija 1995 izluščila arheologova roka. Preluknjana kost stegnenice mladega jamskega medveda je kljubovala času in stkala šestdesettisočletno vez med kamenodobno in sodobno glasbo.
Na razburljivi poti od začetkov glasbe do sodobnosti spoznamo različna zvočila in glasbila, v interaktivnih kotičkih raziskujemo zvoke in jih ustvarjamo, v čuječni sobi se potopimo v zvoke neandertalčeve piščali in narave.
Posebna pozornost je namenjena neandertalčevi piščali. V svoji rekonstruirani obliki je neandertalčeva piščal glasbilo, ki se po svoji zasnovi, izdelavi in zmogljivosti bistveno razlikuje od piščali zgodnjega mlajšega paleolitika. Ima večjo zvočno izraznost, večji tonski obseg in širši spekter barvitosti. Zmogljivosti piščali nakazujejo, da je neandertalci niso uporabljali zgolj za privabljanje plena ali signaliziranje, temveč najverjetneje za obredne ali druge namene.