Slovenija je dežela z bogato jeklarsko tradicijo. Tega se zaveda tudi
država, ki je lani fužinarsko naselje Stara Sava razglasila za spomenik
državnega pomena. Zlata doba fužin je bila med 18. stoletjem. Na
Slovenskem jih je bilo več kot petdeset. Nekatere med njimi so slovele po kakovosti
svojih izdelkov ter po napredni in celo inovativni proizvodnji.
Zoisi so v Bohinjski Bistrici in na Javorniku zgradili nova plavža, ki so
ju že v prvi polovici 19. stoletja opremili z ogrevalci zraka, kar je nekoliko
zmanjšalo porabo oglja. Prevoz oglja in manganove rude so pospešili v času
Kranjske industrijske družbe s pomočjo samotežnih tovornih žičnic. Grodelj,
pridobljen v plavžih, so predelovali v jeklo. Na Prevaljah so leta 1838 v
proizvodnjo jekla v pudlovkah vpeljali uporabo rjavega premoga. Na Ravnah na
Koroškem so leta 1881 postavili prvo Siemens-Martinovo peč na Slovenskem, ki je
že proizvajala tekoče jeklo. Pri tem so uporabljali feromangan. Postopek
njegovega pridobivanja v plavžu je odkril vitez Lambert von Pantz.
Prehod iz fužinske v industrijsko proizvodnjo jekla je uspel krajem, ki so
imeli dobre prometne povezave, energetsko oskrbo, znanje in bogate vlagatelje.
Na Slovenskem so se izoblikovali trije pomembni metalurški centri: Jesenice,
Ravne na Koroškem in Štore.
Jeklarska industrija se neprestano srečuje s predsodki, da je zastarela,
nehumana in neekološka ter da jeklo zlahka nadomestimo z drugimi materiali. V
resnici je ravno obratno. Zaradi velikih investicij v raziskave in razvoj je
jeklo – dejansko preko 3500 različnih vrst jekla – tehnološko napreden
material. To potrjuje podatek, da je bilo v zadnjih 20 letih razvitih kar 75
odstotkov vrst jekla, torej takih, ki prej še niso obstajale.
Trend poškodb pri delu v jeklarski industriji v tem tisočletju zaradi avtomatizacije
vztrajno pada. V zadnjem desetletju je večina nevarnih, napornih in zdravju
škodljivih del postala preteklost, na kar kaže drastično zmanjšanje delovnih
ur, izgubljenih zaradi poškodb.
Kaj je lahko bolj ekološko kot material, ki ga lahko stoodstotno
recikliramo? Ne samo jeklo (vsako leto se ga reciklira preko 25 milijard ton),
tudi vsi sekundarni proizvodi, ki nastajajo med procesom izdelave jekla, se
reciklirajo več kot 95-odstotno. Zato načrt o izdelavi jekla brez odpadkov ni
le mrtva črka na papirju.
Razvoj novih postopkov izdelave jekla se ukvarja z istimi izzivi kot
sodobni svet, in sicer, kako ohraniti okolje in hkrati vzdrževati življenjski
standard, kakršnega smo vajeni. Zato, kdo ve, morda bodo v naslednjem
desetletju današnje tehnologije že stvar preteklosti.