V strahu pred novo nevarnostjo – osmanski vpadi na Kranjsko v 15. stoletju
Osmanski vpadi so močno zaznamovali slovensko poznosrednjeveško in zgodnjenovoveško zgodovino. V 15. stoletju se je hitro rastoče Osmansko cesarstvo naglo približevalo južnim mejam habsburških dežel, z osvojitvijo Bosne leta 1463 pa je dobilo izhodišče za neposredne napade proti njim. Osmanski konjeniki so se na slovenskem ozemlju sicer prvič pojavili že leta 1408, toda do najhujših pustošenj je prišlo šele v letih 1469–1483, ko so tudi po večkrat na leto plenili po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.
Prebivalstvo ogroženih območij se kljub določenim ukrepom deželnega kneza, ki so bili usmerjeni predvsem v utrjevanje gradov in mest, ni znalo uspešno spoprijeti z novo nevarnostjo z jugovzhoda. To je napadalcem omogočilo skoraj nemoteno plenjenje, katerega namen je bil izčrpati dežele in jih pozneje trajno zasesti. Posledice osmanskih vpadov so bile strahotne. Demografske izgube so bile ponekod zelo hude, v plamenih pa je izginilo marsikatero naselje, tudi ob dolenjski Krki ležeči Gutenwerd.
Dr. Jernej Kotar je kustos na Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju Slovenije, kjer se v okviru raziskovalnega programa Predmet kot reprezentanca: okus, ugled, moč (Raziskave materialne kulture na Slovenskem) in raziskovalnega projekta Materialna kultura plemstva na Slovenskem v poznem srednjem in zgodnjem novem veku med drugim ukvarja tudi s preučevanjem najzgodnejšega obdobja osmanskih vpadov na slovensko ozemlje.
S področja slovenske poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške zgodovine je objavil več izvirnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, je pa tudi avtor monografije Zbirka pečatov v Narodnem muzeju Slovenije / The Collection of the Seals at the National Museum of Slovenia (2019), v kateri je temeljito obdelal sfragistično gradivo, ki ga hrani osrednja slovenska muzeja ustanova.