V času od vladavine
rimskega cesarja Hadrijana (vladal od 117 do 138) naprej so bili sarkofagi najbolj množični,
serijski proizvodi rimskega kiparstva, ki ga prav zaradi njihove pogoste
ohranjenosti danes poznamo dokaj dobro. Poleg kiparskih delavnic mesta Rima in
bližnje Ostije so bila glavna središča proizvodnje sarkofagov Atene, Dokimij
(Frigija), Afrodizij (Karija), Efez (Jonija), Prokonez (Marmorno morje), ob
njih pa še številna manjša in manj pomembna središča. Vsako od teh središč je
proizvajalo sebi lastne oblike in okras, vezana pa so bila večinoma tudi na
lastne vire marmorja oziroma, redkeje, drugega kamna. Osrednje in največje
proizvodno središče – Rim kaže v tem pogledu bogato paleto uvoženih oblik in
materialov, prihajajočih iz glavnih sredozemskih kamnolomov.
V
prostoru med Alpami in Karpati je delovalo več pomembnih nadregionalnih in
regionalnih kamnolomov (Gummern, Pohorje, Budakalàsz, Rajići, Dardagani,
Tašmajdan), ki so vsi izdelovali bolj ali manj dodelane sarkofage in jih
izvažali v mestna središča za potrebe provincialne elite. Tam so te polizdelke
v kiparskih delavnicah, ki so oblikovale tudi druge vrste kiparskih izdelkov,
dokončno izdelali. Prav zato se sarkofagi različnih kamnolomov in delavnic po
mestnih središčih močno razlikujejo tako po obliki kot okrasu. Med njimi samo
sirmijske delavnice kažejo, da so v njih dokončno oblikovali in krasili uvožene
polizdelke iz številnih različnih nadregionalnih virov.