Verižni
oklep se uvršča med zanimivejše dosežke železnodobne tehnologije. Njegova
zasnova iz prepletenih žičnih obročkov v sebi združuje na prvi pogled
izključujoče se lastnosti – togo trdnost kovine in gibkost tkanine.
Vse od
tedaj, ko so verižnino posvojili keltski bojevniki in rimske legije, se je v
Evropi skoraj dve tisočletji obdržala kot najpomembnejša zvrst kovinskega
oklepa. V različnih, včasih zelo samosvojih izpeljankah se je razširila v
Afriko in Azijo, do Indijske podceline in Japonske. Čeprav je ob razvoju
vojskovanja v zgodnjem novem veku postopno doživela zaton, jo zaradi enkratne
kombinacije lastnosti v nekaterih nišnih aplikacijah uporabljamo še danes.
V nasprotju
z drugimi, estetsko morda privlačnejšimi vrstami oklepov raziskovalci verižnini
zelo dolgo niso posvečali skoraj nobene pozornosti. V pozabo je utonilo celo
védenje o njenem izvoru in izdelavi. To praznino so v petdesetih letih 20.
stoletja zapolnile raziskave britanskega izvedenca E. M. Burgessa in njegovih
sodobnikov, njihovo pionirsko delo pa odtlej nadaljujejo in nadgrajujejo mlajši
rodovi.
Kljub temu
proučevanje verižnega oklepa ostaja izrazito zapostavljeno področje
orožjeslovja. Zaradi vse živahnejšega zanimanja za to tematiko in tudi vrste
pomembnih novih spoznanj v zadnjih letih je vendarle napočil čas za
organizacijo posveta, na katerem bodo svoje izsledke lahko predstavili
raziskovalci in ljubitelji verižnine. V duhu prijateljske razprave in zanimive
izmenjave znanja vas zato prisrčno vabimo na simpozij v Narodnem muzeju
Slovenije, organiziran med 15. in 17. oktobrom 2025.