V letih 1958–1982, ko je Oddelek za
konservacijo vodila Nada Sedlar, se je zgodil korenit prelom s predvojno
restavratorsko prakso. Na novo vzpostavljena metodologija dela je bila
dokaz, da je Oddelek za konservacijo sledil razvoju stroke na Zahodu. Med
metodami so prevladovale tiste, ki so jih uporabljali tudi drugod po Zahodni Evropi,
prav tako uporaba sodobnih materialov. Vsekakor je temeljni prispevek Nade
Sedlar težnja po enakovredni obravnavi arheološkega in kulturnozgodovinskega
gradiva. Razvoj pa so vsekakor zavirali tudi številni negativni dejavniki, kot
so kadrovska podhranjenost, prostorske omejitve in omejitve glede tehnične
opremljenosti. Poleg uporabe novih tehnik konserviranja je oddelek opravljal
matično poslanstvo na področju konserviranja muzejskega gradiva tako, da je
strokovno vzgajal konservatorje v pokrajinskih in drugih manjših muzejih na dveh glavnih področjih, arheološkem in
kulturnozgodovinskem. Zato je Nada Sedlar upravičeno za svoj pionirski prispevek na področju
konserviranja-restavriranja muzejskega gradiva leta 1976 prejela tudi največje
muzealsko priznanje – Valvasorjevo nagrado.
Nataša Nemeček
Tradicionalno novoletno srečanje slovenskih konservatorjev-restavratorjev so na pobudo izvršnega odbora Društva restavratorjev Slovenije (DRS) leta 2016 posvetili inženirki kemije Nadi Sedlar, ki je v letih 1958–1982 vodila Oddelek za konservacijo Narodnega muzeja Slovenije. Prvo Strokovno srečanje Nade Sedlar je potekalo 8. decembra 2016 v Arhivu Republike Slovenije ob 60-letnici delovanja Centra za konserviranje-restavriranje knjig in papirja.