Od zavzetja prvih mostišč na Balkanu se je Osmanski imperij proti koncu 14. stoletja potrdil kot najnevarnejša grožnja jugovzhodu krščanske Evrope. Osmanski spopad z Zahodom je privedel do odprtja več kot 1000 km dolge fronte od Črnega morja in Podonavja vse do slovenskega ozemlja na vzhodnem robu Alp. Armade bojevitih sultanov so bile v številnih pogledih zelo drugačne od oboroženih sil sočasnih evropskih vladarjev – tako po oborožitveni tehnologiji in načinu bojevanja kot organizacijskem ustroju. Krvavi trk civilizacij ni privedel le do hudega opustošenja, temveč je udeležene vojske izzval tudi k nenehnemu prilagajanju tujemu nasprotniku in iskanju učinkovitejših rešitev.
Do usodnega poraza pri Mohaču leta 1526 je bilo osrednji nasprotnik osmanskega širjenja na sever Ogrsko kraljestvo. Habsburške dedne dežele so neposredni pritisk sultanovih čet doživele pozno, šele od šestdesetih let 15. stoletja, a jih je nova grožnja kljub temu doletela skoraj povsem nepripravljene. Stik z osmanskim »dednim sovražnikom« je naznanil dolgotrajno, zelo travmatično obdobje obmejnega vojskovanja, v katerem je slovenski prostor odigral vlogo ključnega strateškega branika in hkrati prizorišča prelomnih vojaških reform, ki so privedle do izgradnje modernejšega obrambnega sistema.
Dr. Tomaž Lazar je od leta 2008 zaposlen kot kustos v Narodnem muzeju Slovenije. Na Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost se kot skrbnik zbirke orožja in bojne opreme ukvarja predvsem z raziskovanjem vojaške zgodovine srednjega in zgodnjega novega veka. Samostojno ali v soavtorstvu je pripravil več muzejskih razstav s spremnimi publikacijami. Njegova bibliografija obsega nekaj več kot 150 znanstvenih in strokovnih prispevkov ter tri samostojne znanstvene monografije, posvečene vojaško zgodovinski zapuščini starejših dob. Najnovejša med njimi je Oklepi iz Narodnega muzeja Slovenije. Zaščitna oprema od visokega srednjega do zgodnjega novega veka (2021).