Pirhi na koliščarski način

#ZDružinoUstvarjamoZgodovino

Gnetenje in vse oblike ustvarjalnega packanja so v družini vedno zabavne! Muzejski navdušenci smo se v družbi svojih malčkov lotili ustvarjanja velikonočnega aranžmaja in izdelave obeskov v obliki pisanih pirhov.

Arheološke in zgodovinske zbirke so lahko neizčrpen ustvarjalni navdih. Zaradi izbranega ustvarjalnega materiala, to je slano testo, smo se ozrli v preteklost in podobnosti poiskali v okraševanju glinenih oziroma keramičnih izdelkov. Glede na prostoročno tehniko izdelave so za nas zanimivi prazgodovinski predmeti, med katerimi izstopajo bogato okrašeni keramični izdelki s kolišč na Ljubljanskem barju. Čeravno koliščarji niso poznali običaja velike noči in tudi pirhov ne, smo si zastavili igrivo vprašanje, kako bi bili pirhi videti pred 5000 leti.

Za navdih smo izbrali lončene izdelke, odkrite na koliščih pri Igu, ki jih hranimo v Narodnem muzeju Slovenije. Predmeti sodijo v 3. tisočletje pr. Kr. oziroma v čas pozne bakrene in zgodnje bronaste dobe. Med njimi je veliko takih, ki veljajo za ene izmed najlepših ter najbogateje okrašenih iz tistega časa pri nas in tudi v širšem evropskem prostoru. Več o koliščih z Ljubljanskega barja najdete na teh treh povezavah:

Arheologi so z znanstvenimi poskusi (eksperimentalna arheologija) dognali različne načine okraševanja lončenine s prazgodovinskih kolišč na Ljubljanskem barju. Kljub temu da je okraševanje v obliki enostavnih vrezov, odtisov in ščipanja staro verjetno toliko kot lončenina, smo se mi lotili okraševanja na način, kot domnevamo, da so okraševali koliščarji pred pet tisoč leti. Arheologi so na podlagi odkritih najdb sklepali, da so obstajali nekateri pripomočki, ki jih lahko izdelamo iz naravnih materialov. Denimo vrv, lesena palica, školjke ipd. Doma smo poiskali primerne približke, denimo, namesto lesene palice smo uporabili trši karton, namesto živalskega zoba kamen, za kanček igrivosti pa smo dodali še legokocke – vitezi vedno pridejo prav :)

Več o znanstvenih raziskavah na temo okraševanja najdete tukaj.

Za domače ustvarjanje smo izbrali slano testo. To v največji meri posnema lastnosti gline oziroma keramike (keramika je žgana glina): je podobno gnetljivo in ima približno enako sestavo, saj drobna zrna soli v testu spominjajo na primesi, ki jih najdemo tudi v glini. Lončarski mojstri glini dodajo različen pesek in tako izboljšajo njene lastnosti, odvisno od tega, kakšne izdelke želijo izdelati.

Pri pripravi slanega testa običajno najbolj uživajo prav otroci. Recept je tako enostaven, da ga lahko izdelajo tudi najmlajši člani. Vzamemo eno merico soli in eno merico moke, temu pa dodamo toliko vode, da je masa dobro gnetljiva. Podobno kot glina ali plastelin. Vodo dodajamo v majhnih količinah, da preprečimo nastanek packaste mase. Dobro pregnetemo.

Sledilo je oblikovanje obeskov v obliki okrašenih jajc – pirhov. Obliko dobimo tako, da vzamemo za oreh velik kos testa, ga med rokami oblikujemo v kroglico, nato pa na ravni podlagi sploščimo v obliko jajca. Seveda lahko izdelamo tudi druge oblike, otroci zelo radi izrezujejo like z modelčki za piškote.

Koliščarska keramika je oblikovana in okrašena na različne načine. Mi smo se odločili za okraševanje z vrezi, odtisi školjk (če doma nimate školjk, so zelo uporabne legokocke), odtis sukane dvojne vrvi, odtis ovite vrvi in za odtis s »fosilnim zobom morskega psa«. Slednje se morda sliši nenavadno, a smo se zanj odločili na podlagi strokovne študije, v kateri raziskovalka kot eno od oblik okrasja preigrava tudi to možnost. Pa še otrokom je, razumljivo, najljubši, za posnemanje pa smo v predalih poiskali kamen podobne oblike, ki ga je eden naših otrok pred časom shranil kot »dinozavrov zob«.

Odrasli smo se lotili posnemanja zahtevnejšega okrasa, bele inkrustacije. Kanal reliefnega vreza zapolnimo z zdrobljenim peskom iz školjk. Keramika s kolišč je morda najbolj prepoznavna prav po svoji črni barvi in beli inkrustaciji, pri čemer so sledovi inkrustacije običajno ohranjeni zgolj v sledovih. Da se je glina pri žganju obarvala v keramiko črne barve, so morali lončarski mojstri v peč dovajati pravšnjo količino zraka, kar je povzročilo dim oziroma saje.

Za domače ustvarjanje smo postopek zelo poenostavili. Slanemu testu smo dodali črno tempera barvo in ga dobro pregnetli, da smo dobili homogeno maso črne barve. Iz belega testa, ki smo si ga prihranili, smo naredili tanke svaljke in jih aplicirali na prej pripravljen vreze poljubnih oblik. Za lepši sprijem obeh delov testa, belega in črnega, je pomagal rahel pritisk s konico zobotrebca. Naši otroci so za črno-belo okraševanje izbrali svoj motiv.

Najlepše je, če koliščarske pirhe okrasimo na obeh straneh. Pri obračanju si pomagamo s pekovskimi pripomočki ali kar z nožem, da ploščat obesek nežno postrgamo s podlage. Krašenje na drugi strani napravimo z manj pritiska, da okrasa na nasprotni strani ne sploščimo, in ne pozabimo narediti luknjice za obešanje. Naša ustvarjalnost se je tekom izdelave povsem razplamtela, zato smo testo dodatno okrasili še z različnimi žiti, ki smo jih našli v domači shrambi.

Okraske iz slanega testa položimo na peki papir in pečemo 30 minut pri 150 stopinjah.

Kdo ne obožuje vode, temper in čopičev? Veselo na delo in prepustimo se ustvarjalnosti pri odkrivanju odtenkov.

In še končni izdelki ...

Prijetno velikonočno ustvarjanje vam želimo!

HITRE POVEZAVE

Pirhi na koliščarski način

Prijavite se na e-novice