Celodnevna delavnica s
prikazi srednjeveških veščin bojevanja in umetnosti
Na celodnevni
prireditvi bodo obiskovalci lahko prisluhnili zanimivim in tematsko raznolikim
predavanjem. Prav tako se bodo lahko tudi sami s svojimi vprašanji vključili v
diskusijo po posameznem vsebinskem sklopu. Za udeležence Dneva grofov Celjskih
pripravljamo atraktivne prikaze srednjeveških bojevniških veščin Celjskih, s
katerimi so zmagovali v bitkah. Lahko pa se bodo seznanili tudi s čudovitim
svetom srednjeveških stenskih poslikav. Vas zanima, kakšen je bil, denimo,
umetniški okus cesarice Barbare Celjske ali pa kraljice Ane?
Poskrbljeno bo za
družine in najmlajše
Med 10. in 16. uro bodo za družine, otroke in mladino potekale ustvarjalne delavnice
na temo pisanja srednjeveške kaligrafije. Otroci se bodo lahko preizkusili v poslikavi
inicial s tempero in zlatim tušem po motivih rokopisov, povezanih z grofi
Celjskimi. Tisti najbolj spretni bodo lahko sestavljali Friderikov stolp s
celjskega Zgornjega gradu. Ves dan bo mogoče pomeriti replike viteške opreme,
ki so jo v bojih nosili srednjeveški vojščaki; oblekli bodo lahko verižno
srajco, potežkali meč in si nadeli viteško rokavico.
O dediščini grofov Celjskih s šestimi odličnimi strokovnjaki z različnih področij: dr. Jure Krajšek, dr. Tomaž Lazar, dr. Gorazd Bence, dr. Mija Oter Gorenčič, dr. Miha Kosi in dr. Igor Sapač.
Celjani do knežjega naziva
Grofje Celjski so leta 1436 pridobili knežji naziv in se v zgolj
stotih letih povzpeli na položaj ene najvidnejših, najvplivnejših in
najelitnejših plemiških dinastij poznosrednjeveške Evrope. Kljub osupljivemu
vzponu in izjemnemu vplivu v tedanji mednarodni politiki njihova umetnostna
dediščina doslej še nikoli ni bila sistematično obravnavana in predstavljena.
Na višku svoje moči so posedovali več kot 125 gradov, kar v širšem
srednjeevropskem prostoru tiste dobe nima primerjave. Največji vzpon je
dinastija Celjskih doživela v času med letoma 1350 in 1383, ko je pridobila kar
40 novih gradov.
Tri
šesterokrake zvezde v slovenskem grbu – predzgodba
Grb s tremi zlatimi zvezdami na modrem ščitu je povezan
s koroško grofovsko rodbino Vovbrških, ki je imela med 11. in 14. stoletjem
posesti na Koroškem in Štajerskem. V svojem grbu so uporabljali šesterokrake
zvezde. Stranska rodbinska veja Vovbrških se je pomenljivo imenovala grofje
Strmški (nem. Sternberg),
ki so prav tako uporabljali grb s tremi zlatimi zvezdami, vendar na rdečem
ščitu. Zvezda je izražena tudi v samem nemškem imenu rodbine Sternberg – zvezda na hribu.
»Obstaja
tudi teorija, da so si Vovbrški zvezde v grbu sposodili od Strmških. Po
izumrtju Vovbrških leta 1322 je njihova posest prišla v last gospodov Žovneških,
Celje je tako postalo njihov nov rodbinski sedež. Ko je bil leta 1341 Friderik
I. Žovneški povzdignjen v grofa Celjskega, je žovneški grb zamenjal za
vovbrškega s tremi zvezdami,« pove zgodovinar Aleksander Hribovšek, predsednik Društva Heraldica
Slovenica.
Tri
šesterokrake zvezde in Plečnik
Na Trgu
francoske revolucije stoji spomenik, posvečen Ilirskim provincam, Ljubljančanom
bolj znan kot Napoleonov spomenik. Slavnostno odkritje spomenika, ki ga je po
načrtih Jožeta Plečnika izdelal kipar Lojze Dolinar, je bilo 13. oktobra 1929.
Na vrhu stebra si je Plečnik zamislil motiv treh zvezd in polmeseca, ki ga je
vzel iz takratnega slovenskega dela državnega grba. S svojim znanjem heraldike
in občutkom za estetiko je tri zvezde in polmesec postavil v izvirni
celjski obliki.
Vodenje po izbranih predmetih iz časa grofov Celjskih
Ob 16. uri se bodo lahko obiskovalci pridružili vodenemu ogledu muzejskih zbirk devocionalij, pohištva, stekla,
keramike ter orožja in kovine. Renny
Rovšnik, kustosinja Narodnega muzeja Slovenije, bo obiskovalcem predstavila
izbrane predmete, ki odstirajo razkošje plemiških bivališč ter orišejo
bivanjsko kulturo v času grofov Celjskih in poznejših dob.
Narodni muzej Slovenije v svojih zbirkah hrani zelo lepe kose
orožja iz obravnavanega obdobja grofov Celjskih, naj omenimo tudi druge
predmete, denimo, skrinje. Med njimi predstavljamo veliko skrinjo – blagajno iz
orehovine; tipičen kos poznogotskega severnoitalijanskega alpsko-lombardskega
pohištva. Izdelali so jo iz debelih plohov, spojenih na lastovičji rep.
Zaznamujejo jo mogočno železno okovje, tri ključavnice na preklop in bočna
ročaja.
Med številnimi dragocenimi predmeti omenimo še čudovite steklene izdelke ljubljanskih steklarniz zgodnjega 16. stoletja. Med prvimi steklarnami, ki so v srednji Evropi
izdelovale steklo na beneški način – vrhunsko izdelano in oblikovano steklo, ki
so ga kupovali bogati kupci po vsej Evropi – so bile steklarne v Ljubljani.
Prva je bila v Gradišču, druga, najpomembnejša, pa na Fužinah. Njuna
najprodornejša lastnika sta bila Vid in Janez Khisl, oče in sin, pomembna
trgovca in lastnika fužinskega gradu. Poleg modnih renesančnih kelihov iz
brezbarvnega stekla s pozlato in celo alkimističnega pribora so izdelovali tudi
posodo v starejšem, gotskem slogu. Za to so uporabili barvno steklo in tehniko
nataljevanja steklenih jagod na že izdelano in ohlajeno posodo. Gre za posebno
obliko čaše ježevke. Takšne kozarce so uporabljali za vino, oblika nataljenih
jagod je posnemala obliko vinskih grozdov. Hkrati so izbočene bunčice
preprečile, da bi vlažen kozarec zdrsnil iz roke. Kozarce te vrste so pogosto
uporabljali tudi za povsem drug namen, za shranjevanje relikvij.