Arheološki oddelek

Arheološki oddelek je najstarejši med specializiranimi muzejskimi oddelki v Sloveniji. Pridobiva, hrani in proučuje gradivo iz vseh arheoloških obdobij z območja Slovenije. Poleg tega hrani majhno zbirko predmetov iz Egipta in mumijo v poslikanem sarkofagu. Prav slednja s svojo skrivnostnostjo privlači mlajše obiskovalce in vse ljubitelje daljnih eksotičnih dežel.

Arheološke zbirke obsegajo okrog 95.000 predmetov iz vseh arheoloških obdobij, od starejše kamene dobe do srednjega veka. Med njimi je tudi nekaj takih, ki presegajo pomen slovenskega prostora, zato so še prav posebej dragoceni. To so npr. 60.000 let stara neandertalčeva koščena piščal iz jame Divje babe na Cerkljanskem, bronasta okrašena situla z Vač (okrog leta 500 pr. n. št.), bronast pozlačen kip emonskega meščana iz Ljubljane (2. stoletje) in bleščeč nakit iz obdobja preseljevanja ljudstev (Kranj, 6. stoletje).

Zgodovina

Najstarejše arheološke najdbe so v muzej prispele v prvi polovici 19. stoletja, večinoma kot darila. Naravoslovec Karel Dežman je bil prvi muzejski kustos, ki se je načrtno posvetil arheologiji. Leta 1875 je vpeljal izkopavanja kot nov vir pridobivanja arheološkega gradiva. V letih 1889-1903 mu je kot kustos sledil Alfonz Müllner. Inventariziral je vse arheološke najdbe in objavil fotografije gradiva. Žal pa je bila v tem času večina izkopanega arheološkega gradiva iz tedanje Kranjske prodana v Naravoslovni muzej na Dunaju. Njegov naslednik v letih 1905-1909 je bil Walter Schmid, ki je ustanovil muzejsko strokovno glasilo Carniola. Ne smemo mimo Rajka Ložarja, ki je bil kustos v letih 1928-1940. Direktor Jože Kastelic (antični arheolog) je leta 1946 pritegnil nove sodelavce in uvedel samostojne oddelke. Leta 1948 je Stane Gabrovec, specialist za prazgodovinsko obdobje, postal prvi vodja arheološkega oddelka. Sledili so mu Peter Petru, Vinko Šribar, Vida Stare in Sonja Petru. Stane Gabrovec je organiziral sodobno hranjenje gradiva, nato pa se je posvetil raziskavam železne dobe. V letih 1987-1999 ga je nasledil Drago Svoljšak, ki je poskrbel za nove prostore oddelka, za okrepitev dokumentalistične baze in nove kustose.

Terensko delo

Ulaka nad Starim trgom pri Ložu

Breg pri Šembijah

Breg pri Šembijah, lončenina

Breg pri Šembijah, sulična ost

Breg pri Šembijah, mejni zid

Zmrzlek

Bezgovica

V okviru raziskovalnega projekta Predmeti in krajine. Strukturiranost notranjskih železnodobnih skupnosti zadnja leta potekajo arheološke terenske raziskave na notranjsko-kraških najdiščih.

Leta 2017 smo raziskovali rimski vojaški tabor na severnem grebenu najdišča Ulaka nad Starim trgom pri Ložu. Zdi se, da je bil taborski obod kombinacija nasipov in jarkov, ki je oklepal površino 3 ha. Po prvih ugotovitvah tabor razumemo kot oblegovalno gradnjo ob rimskem napadu na Ulako, središčno staroselsko gradišče, ki se je zgodilo v predavgustejskem obdobju, najverjetneje v času Julija Cezarja ali v oktavijanskem obdobju (Oktavijanova vojna v Iliriku). Razpršene najdbe orožja in vojaške opreme ob južnem nasipu tabora in po grebenu v smeri proti severnemu obzidju Ulake nakazujejo spopad med rimsko vojsko in domačini, branilci ulaškega gradišča.

Poleti 2018 smo sondirali slabo ohranjen in težko prepoznaven okop in notranjost prazgodovinske naselbine na Bregu pri Šembijah. Ugotovili smo, da okop predstavlja obrambno gradnjo – zid, ki pa ni primerljiv z obzidij na ostalih železnodobnih gradiščih v regiji. Te še dandanes prepoznamo v mogočnih ruševinah. Zato je najdišče ostalo spregledano v dosedanjih topografskih poročilih in ga je razkrila šele uveljavitev tehnologije zračnega laserskega skeniranja zemeljskega površja (LiDAR) v arheologiji. Kljub skromnim sledovom gradišča smo v sondah našli veliko najdb. Prevladovali so odlomki raznovrstne naselbinske lončenine. Med odkritij so tudi deli žrmelj in bronasta sulična ost. Okvirna datacija najdb kaže dve časovni težišči poselitve: srednjo in pozno bronasto dobo. Izkopavanja gradišča na Bregu nakazujejo, da se srednje- do poznobronastodobna oz. najstarejša obrambna arhitektura gradišč na Pivškem precej razlikuje od železnodobne. Prvo zastopajo preprosti obodni zidovi, drugo monumentalna kamnita obzidja, ki običajno v več vencih obdajajo naselbine.

V okolici Knežaka in Šembij prepoznavamo tisočletno naplastitev različnih sledov človeških posegov v krajino. Kljub prepričljivi povezavi sledov intenzivne rabe tal s prazgodovinskimi in antičnimi utrjenimi naselbinami ter njihovi vpetosti v gradiščno agrarno – pastirsko krajino ostajajo glavni izziv njihova datacija, razvoj in interpretacija. Preseneča njihova izjemno dobra ohranjenost. S kakšno dejavnostjo so sledovi povezani, še ne razumemo dobro. Dejstvo je, da gre za stare sledove, ki ne sledijo logiki moderne parcelacije in zemljiške razdelitve. Sondirali smo dva arheološko zanimiva sledova pred Gradiščem nad Knežakom, ki ju v tem trenutku interpretiramo kot del omenjene »fosilne« gradiščne krajine. To podpirajo tudi odkritja odlomkov lončenine iz nasutij sledov, ki so izključno iz 1. tisočletja pr. n. št.
Posebej smo se osredotočili na t. i. mejne zidove ter njihove izteke, ki so navadno povezani s krožnimi ali polkrožnimi gradnjami na robu Taborskega grebena – naravne ločnice med apnenčasto dolino Pivke in flišno dolino reke Reke. Te gradnje so na terenu ohranjene kot komaj prepoznavni okopi. Ugotovili smo, da je najdišče Breg pri Šembijah gradišče, medtem ko je najdišči Bezgovica in Zmrzlek težje interpretirati. Nista gradišči, ampak prej opazovalnici, nadzorni točki ali kaj tretjega. Postojanka na Zmrzleku je morda nadzirala vodne vire v flišnih pobočjih tektonskega okna pod Gradiščem nad Knežakom. Postojanko na Bezgovici, postavljeno med vrtače in na severni strani utrjeno celo z dvojnim okopom, poskušamo razumeti v povezavi z grebenskim koridorjem, potjo, ki je vodila pod najdiščem in se je preko sedla pod Bezgovico spustila do Šembij.

Gradišče na Bregu pri Šembijah in postojanki Zmrzlek ter Bezgovica so v povezavi z mejnimi zidovi. Zid, ki vodi od vrtače ob gradišču na Bregu v dolžini 4,9 km v smeri gradišča na Obrobi nad Bačem, zamejuje knežaško-šembijsko gradiščno poljsko razdelitev proti jugu. S sondo smo odkrili njegovo ruševino in prvo lego originalno položenih kamnov v 120–130 cm širokem temelju. Podobno velja za mejni zid na Zmrzleku. Tukaj sta sicer dva mejna zidova, južni je neposredno povezan z okopom zmrzleške postojanke, drugi poteka dobrih 200 m severneje, oba pa vodita od roba Taborskega grebena na rob knežaškega tektonskega okna. Zid pod Bezgovico je najslabše ohranjen, navezuje se na severozahodni rob poljske razdelitve Gradišča nad Knežakom.

Vprašanje starosti mejnih zidov še ni prepričljivo razrešeno. Za zid Breg–Obroba domnevamo, da je bil zgrajen v pozni bronasti ali železni dobi. Eden od zidov na Zmrzleku je verjetno precej mlajši. Datacija z metodo 14C vzorca oglja iz zidu namreč nakazuje datacijo uporabe zidu v razponu med 5. in 7. stoletjem. Rezultat je zanimiv, saj za življenje v obdobju zgodnjega srednjega veka na Pivškem praktično nimamo podatkov.

Skrivnostni zid med gradiščem na Sv. Ahacu in ledino Žlebovi pri Ilirski Bistrici že dolgo vznemirja arheologe. Sondirali smo ga v odseku na pobočju hriba Volčji hrib, desno od ceste proti Sviščakom. Zdi se, da gre za mejni zid, podoben tistemu med gradiščem Breg pri Šembijah in gradiščem Obroba pri Baču. Domnevamo, da so oba zgradili v pozni bronasti ali starejši železni dobi ter pomenita pomenljivo sled označitve posesti prazgodovinskih gradiščnih skupnosti.

Poleti 2019 so v kolesnici gozdne ceste, na pobočju hriba Kopa nad vasjo Kompolje (blizu Lukovice), naleteli na skupino predmetov iz starejše železne dobe. Urgentna izkopavanja je vodila ekipa Centra za preventivno arheologijo. Pomagali smo tudi arheologi Arheološkega oddelka. Ugotovili smo, da predmeti izvirajo iz najmanj enega groba. Vse kaže, da gre za prekopan grob. Morda celo za tistega, v katerem so davnega leta 1819 našli negovsko čelado in si jo danes lahko ogledate na razstavi Železnodobne zgodbe s stičišča svetov.

Jeseni 2020 smo nadaljevali z raziskavami na »planoti« južno od Gradišča nad Knežakom.

Volčji hrib – 3D model izkopane sonde

V sodelovanju z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU (vodja projekta doc. dr. Benjamin Štular):
Metodološka zrelost zračnega laserskega skeniranja v arheologiji - pilotni projekt (MALiAp)

V letu 2004 je bilo pod vodstvom Petra Turka opravljeno manjše zaščitno izkopavanje v Škocjanu na Krasu (21.–26. 4. 2004). Z obsežnimi zaščitnimi izkopavanji na Pržanu pri Ljubljani, ki so potekala od sredine februarja do konca junija 2004 pod vodstvom Petra Turka, je bilo raziskanih 3.300 m² površine na trasi bodoče avtoceste Šentvid-Koseze. Odkritih je bilo prek 20 objektov s polvkopanim osrednjim prostorom ter ostanki štirih hiš, grajenih s stojkami. Glede na izjemno količino železne taline in žlindre je očitno, da gre za naselbino s prevladujočo metalurško dejavnostjo. Verjetno je bila kratkotrajna, za njeno časovno uvrstitev pa so poleg zgodnjesrednjeveške keramike izpovedne steklene večbarvne jagode, ki so datirane v drugo polovico 8. in v začetek 9. stoletja.

Leta 2004 so potekala zaščitna izkopavanja v Kamni Gorici pri Ljubljani, ki so se prav tako pod vodstvom Petra Turka začela junija 2004. Sledove prazgodovinske poselitve na trasi avtoceste Šentvid–Koseze zaenkrat lahko le okvirno opredelimo kot naselbino z ostanki hiš in ognjišč, ki sodi glede na drobne keramične najdbe v bronasto dobo, najverjetneje v njen starejši del. Izkopavanja so potekala do septembra 2004.