SI
Show menu

Zbirke

Grafični kabinet zbira likovne objekte, katerih nosilec je papir. Ti so glede na zvrsti uvrščeni v več zaokroženih celot. Dve temeljni in najširši sta zbirki risbe in grafike. Vsaka je sestavljena iz ustreznih eksponatov risarskih oziroma grafičnih tehnik (grafična zbirka iz tehnik visokega, globokega in ploskega tiska, zbirka risb pa iz risarskih tehnik kot so na primer perorisba, svinčnik, kreda, oglje, akvarel, gvaš itd.).

V vsebinskem pogledu se zbirke ravnajo po prvih zametkih iz najzgodnejšega zbiralskega obdobja: portret, nabožna grafika, topografske upodobitve, božjepotne podobice, diplome, dekorativna grafika, stare fotografije, umetniška grafika in podobno. Nastajajo in izpopolnjujejo pa se tudi nove, denimo zbirka historičnih plakatov ali bolj študijsko obarvane zbirke, kot na primer nizozemska manieristična grafika, podlaga za raziskave o ikonografskih izhodiščih našega manierističnega slikarstva.

Metodika zbiranja grafičnega gradiva

Vrednostna lestvica, ki omogoča kategoriziranje grafičnega gradiva, je sestavljena iz vsebinskih, tehničnih in kvalitativnih postavk (kakovost, stanja plošče, pristnost, redkost, ohranjenost, možnost vključevanja v obstoječe zbirke oziroma ilustriranja nekaterih tem in podobno).

Novejše vrednostno merilo v Grafičnem kabinetu je ustvarjanje študijske zbirke, kar pomeni najširšo zastopanost tipov in predstavitve nekaterih problemov (predstavitev razvoja umetniške smeri, rekonstrukcija izbrane zgodovinske teme, obdobja ali njegovega predstavnika, opus izbranega umetnika, predtsvitev segmentov iz zgodovine slovenskega naroda in podobno).

Zbiralska prizadevanja zadnjega obdobja se še posebej odražajo na dveh vsebinskih področjih. Prvo je načrtno izpopolnjevanje vedutne zbirke, nepogrešljivega dokumentarnega gradiva za rekonstrukcije posameznih arhitekturnih objektov, njihovih ansamblov in širših urbanističnih celot ter slovenske kulturne krajine. Drugo pa je ustvarjanja fonda nizozemske manieristične grafike, ki je našim slikarjem 17. stoletja rabila kot izhodišče pri slikanju naročenih sakralnih podob. Ob pomoči grafičnega lista kot predloge je nastala večina pritireformacijskih in baročnih

Portretna zbirka

Šteje 2100 primerkov domačih in tujih osebnosti, živečih v obdobjih od antike do zgodnjega 20. stoletja. Preglednost in funkcionalnost ji daje abecedni vrstni red portretirancev. Portreti so v različnih grafičnih in risarskih tehnikah in so dela najrazličnejših avtorjev; med njimi je tudi nekaj obsežnejših portretnih serij.

Zbirko odlikujeta bodisi kakovost upodobitve bodisi njena dokumentarnost, saj se pri tej likovni zvrsti umetniški vidik mnogokrat umika v ozadje pred nekoliko bolj obrtniško verodostojnostjo obrazne fiziognomije in noše ter značilnimi atributi, ki opozarjajo na portretirančev stan ali dejavnost.

Posebej dragocene v portretni vrsti so upodobitve Janeza Vajkarda Valvasorja, Janeza Gregorja Dolničarja, Ane Katarine pl. Schellenburg, Anastazija Grüna, številnih cerkvenih dostojanstvenikov in posvetnih imenitnikov, pripadnikov različnih plemiških družin, članov vladarskih hiš, umetnikov, znanstvenikov in podobno.

Iz mlajšega obdobja izhajajo družinski albumi s pravo množico miniaturnih portretov, izdelanih že v fotografski tehniki.

Topografska zbirka

Obsega stare vedutne upodobitve mest in naselij, pa tudi posameznih arhitekturnih objektov, urbanih aglomeracij in krajinskih izsekov z ozemlja današnje Slovenije oziroma širšega etničnega prostora. Poleg bogastva likovnih vrednot so v teh bolj ali manj realističnih slikovnih zapisih zajete predvsem neizčrpne informacije, dragocene za različne stroke, zlasti za zgodovinske in konservatorske pri rekonstrukcijah starih mestnih podob.

Grafični kabinet je oddelek, ki hrani večino vseh vedut slovenskih krajev, ob pomoči katerih je mogoče predstaviti razvoj urbanizma in arhitekture našega ozemlja. V njegovi posesti so tako domala vsa dela najzgodnjejših avtorjev (Giovanni Pieroni, Matthäus Merian, Johannes Clobuccarich, Ygidius van der Heyden in drugi). Poleg teh zbujajo posebno pozornost nekateri vedutni cikli, ki predstavljajo cele nize krajevnih upodobitev z ozemlja nekdanje Avstrije, kamor je nekoč sodilo tudi slovensko ozemlje. To so tako imenovane suite z dolgimi nemškimi naslovi, krajše imenovane po založnikih: Kunikejeva, Lamplova, Ederjeva, Kaiserjeva, Stöcklova in druge. Ena najzgodnjejših vedutnih serij na ozemlju Kranjske je Valvasorjev album Topographia Ducatus Carnioliae moderna,1679, z letnico 1681 pa je datirano podobno Vischerjevo delo Topographia Ducatus Stiriae, ki z grafičnim dletom izrisuje podobo Štajerske.

Avtorji poznejših, zlasti iz 19. stoletja izhajajočih serij, so Joseph Wagner, Alois Schaffenrath, Ladislav Benesch; nekaj dragocenih serij iz sredine 19. stoletja ilustrira potek in postaje takrat zgrajene Južne železnice. Med samostojnimi listi pa si zaslužijo posebno omembo vedute Franza Kuza zum Thurn und Goldenstein, listi Zieglerja in Janše, vrezani po Runkovih in Postlovih skicah, Johanna Fischbacha, Franza Josefa Sandmanna in drugo.

Vedutno zbirko spremlja fond starih topografskih razglenic in fotografij iz druge polovice 19. stoletja.

Zbirka nabožne grafike

Večina zbirke, ki šteje blizu šest tisoč enot, so božjepotne podobice, "zapuščina" (Federalni zbirni center) enega najpomembnejših zasebnih zbiralcev devocionalne grafike, Pavla Wintra iz Ljubljane. Sodi med največje in najpopolnejše v Sloveniji, saj obsega tiskane in risane primerke (papir, svila, pergament) z večine naših nekdanjih romarskih lokacij.

Grafični odtisi so bodisi anonimni bodisi izdelki vodilnih srednjeevropskih bakrorezcev tovrstne grafike iz obdobja baroka in 19. stoletja. Med njimi je nekaj vidnih imen, kot so Josef Sebastian in Johann Baptist Klauber, Johann Michael in Veit Kauperz, Jeremias Gottlob Rugendas, Marcus Weinmann, Christoph Dietell in drugi, vsi vrezovalci nabožne grafike, delujoči v pomembnejših grafičnih središčih takratne Evrope (Augsburg, Nürnberg, Dunaj, Gradec, Praga ?). Zbirka je prava panorama romarskih krajev oziroma čaščenih objektov s slovenskega ozemlja. Urejena je po dvojnem načelu: topografsko (po krajih oziroma dekanijah) in ikonografsko (po čaščenih svetnikih).

Posebno mesto med nabožnimi tiski zavzemajo teološke teze, izdane večinoma v jezuitskih kolegijih in odtisnjena v velikih formatih na papir in svilo.

Zbirka starih diplom

Zbirko sestavljajo večinoma v bakrorezni in litografski tehniki odtisnjeni in bogato dekorirani listi iz 18. in 19. stoletja. To so diplome različnih tipov (plemiške, članske in društvene, doktorske, akademske, bratovščinske, častno meščanstvo, obrtniška spričevala, priznanja na svetovnih razstavah in podobno.). Podeljevali so jih cesarji, cesarsko kraljeve družbe in društva, akademije, univerze, komorne pisarne, občinski in mestni odbori, sveti in skupščine, komorne pisarne, matice, prostozidarske lože, meniški redovi, škofje, obrtniški cehi in drugi.

Umetniška risba in grafika

Je najobsežnejša in zajema dela domačih in tujih umetnikov, umetniških šol, regionalnih skupin in drugo. Med njimi je nekaj zvenečih imen: Giovanni Batista Piranesi, Stefano della Bella, Hendrick Goltzius, predstavniki skupine "nemških malih mojstrov" (Virgil Solis, Hans Brosamer, Heinrich Aldegrever), Jacques Callot, prevodna grafika po Petru Paulu Rubensu, Annibalu Carracciju in drugih, med domačimi pa Layerjeva zapuščina, skice nekaterih baročnih mojstrov, risbe Antona Karingerja, Marka Pernharta, Ladislava Benescha, Lovra Janše itd.

Časovni okvir tujega gradiva se razteza od prve polovice 16. do začetkov 20. stoletja, v vsebinskem pogledu pa se v zbirki zvrstijo večinoma vse ikonografske teme: religiozna motivika, krajinarstvo, figuralika, žanrski prizori, dekorativna risba in grafika, zgodovinska slika, živalski motivi, pa tudi šolske anatomske skice po ateljejskih modelih. Nadalje se zbirka deli še po regionalnem načelu na italijansko, francosko, nemško, angleško in nizozemsko (flamsko in holandsko) grafiko.

Fond domače grafike in risbe (Sovenica) sestavljajo večinoma nekoliko mlajša dela, saj segajo s svojimi najzgodnjejšimi primerki nazaj do 18. stoletja. To so bolj ali manj obsežni grafični in risarski opusi nekaterih naših likovnih umetnikov, med katerimi si zasluži posebno omembo obsežna zapuščina članov družine Šubic, ki šteje več kot 1200 risb.

Zbirka starih fotografij

Zbirka obsega eksponate iz najzgodnješega obdobja, to je iz časa izuma fotografskih postopkov, pa do druge svetovne vojne. Najdragocenejša v tej vrsti je gotovo zapuščina duhovnika in fotografa Janeza Puharja; v njej so ohranjeni njegovi prvi eksperimenti svetlobnega zapisa na steklenih ploščah (hyalotipija oziroma svetlopis). Nadaljnje zaokrožene skupine predstavlja obsežno dokumentarno gradivo s soške fronte, iz Ljubljane ob potresu leta 1895 in po njem, obsežna je zbirka pokrajinskih oziroma vedutnih fotografij, portretov, zbranih v družinskih albumih in drugo.

Tako kakor zbirko vedut je mogoče tudi fotografsko zbirko presojati po dveh merilih. Prvo merilo je umetniško, saj je stara fotografija objekt nespornih estetskih kvalitet, drugo pa dokumentarno: fotografija najbolj zvesto zapisuje dogodke in stanja, portretira osebe in pokrajino, dokumentira spremembe v času, in tako iz drobcev sestavlja likovno kroniko zgodovinskih podatkov.
 

 

Prijavite se na e-novice