SI
Show menu

Zbirke

Pohištvo

Zbirka obsega pohištvo, ki prek slogovnih sprememb med koncem 15. stoletja in sedanjostjo ter z izbiro materialov in tehnik odseva spretnost izdelovalcev in okus naročnikov v Sloveniji. Precej je kosov, ki izvirajo iz širšega srednjeevropskega prostora, nekaj tudi iz drugih delov Evrope. Zbirka pohištva Narodnega muzeja Slovenije raste vse od njegove ustanovitve leta 1821. Posebno se je povečala z nakupom grajske stanovanjske opreme iz baroka in 19. stoletja v tridesetih letih 20. stoletja. Takoj po drugi svetovni vojni sta bila med drugim prevzeta zbirka rezljanih skrinj iz 17. stoletja in precej pohištva bidermajerskega obdobja. Načrtno pridobivanje se je intenziviralo v zadnjih petnajstih letih, ko zbirko izpopolnjujemo tako s tipičnimi kot tudi z izjemno dragocenimi posameznimi kosi in garniturami.

Ure

V muzejsko zbirko ur (okrog 350 kosov) so vključene nemehanske in mehanske ure od 16. stoletja naprej, izdelane iz različnih materialov predvsem za hišno rabo. Nekaj je tudi železnih stolpnih ur. Nemehanske so predvsem prenosne sončne ure. Med mehanskimi so posebno dragocene stolpaste namizne ure iz 17. stoletja. Osemnajsto stoletje zastopajo baročne tabernakljaste in visoke podne ure z lesenimi ohišji in kolekcija pozlačenih rezljanih hišnih ur iz klasicistične dobe. Največ ur je iz 19. stoletja, v prvi vrsti empirske in bidermajerske stebrne in portalne ure, krajinske slike z vstavljenimi urnimi mehanizmi in številčnicami, stenske ure v okvirjih, historistične ure s figurami in dunajske regulatorje iz druge polovice 19. stoletja. Med žepnimi oziroma zapestnimi urami je še posebej dragocena izjemno redka žepna ura iz 16. stoletja, tako imenovani nürnberški kompas.

Svetila

Raznovrstna muzejska zbirka svetil, blizu 600 kosov, sega od preprostih čelešnikov za trske do dragocenih baročnih steklenih lestencev 18. stoletja. Skozi zgodovino so bila svetila izdelana iz različnih materialov, od lesa, različnih kovin do stekla in keramike, s tehnološkim razvojem pa vedno bolj v kombinaciji raznovrstnih gradiv. Različni so tudi viri svetlobe - goreče snovi, od loja, voska, različnih olj, petroleja, stearina, parafina do elektrike in plina. V muzejski zbirki so kakovostno tipološko zastopani laterne, hišni in oltarni svečniki, lestenci, električne svetilke od začetka rabe do danes, pa tudi nekaj primerkov javne razsvetljave.

Kovina in orožje

Zbirka kovine in orožja je začela nastajati že ob ustanovitvi muzeja leta 1821. Sprva so gradivo darovali predvsem meščani in plemstvo, od druge polovice 19. stoletja do danes pa je pridobljeno večinoma z odkupi. Zbirka obsega najrazličnejše predmete od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja. Posebej zanimivi so zlasti predmeti iz kovanega in litega železa, kositra in medenine ter brona. Večinoma izvirajo iz domačih in srednjeevropskih delavnic. Med pomembnejše gradivo iz kovanega železa uvrščamo ključe od romanike do 19. stoletja, baročne ali historistične ključavnice, ograje in nagrobne križe. Ti predmeti so bili večinoma izdelani v Železnikih, Kropi, Škofji Loki in drugod. Izdelki tako imenovanega umetniškega železnega liva so bili narejeni leta 1841 v železarni na Dvoru ob Krki. Oddelek hrani tudi bogato zbirko kositra, ki so ga ulivali tudi domači, to je ljubljanski, celjski, mariborski in ptujski kositrarji. Od medeninastih predmetov so pomembni prototipi terezijanskih votlih in dolžinskih mer iz leta 1756 in novorenesančmi izdelki ljubljanske zvonarne in livarne Samassa iz konca 19. stoletja. Tu so še bronasti zvonovi iz obdobja od 14. do 16. stoletja.

Posebej bogata je zbirka orožja, ki je po številu gradiva največja v Sloveniji. Zbirka obsega hladno in strelno orožje, pribor ter zaštitno opremo od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja. Pomembnih je sedem bronastih topov kranjskih deželnih stanov z ljubljanskega gradu, od katerih je bil najstarejši izdelan leta 1766 v Strasbourgu, najmlajši iz leta 1813 pa v Paviji.

Keramika

Zbirka keramike obsega gradivo iz obdobja od 14. do 21. stoletja iz vseh petih keramičnih zvrsti: lončenine, fajanse, kamenine, beloprstene keramike in porcelana. Med najstarejšimi predmeti je ročka za vino s trilistnim ustjem, izdelana v tehniki arhaične majolike z rombastim ornamentom. Pomembnejši sklop obsega tudi ljubljanska renesančna lončenina (16. stoletje), ki je engobirana in poslikana z značilnimi motivi svetniških podob, inicial, geometrijskimi ornamenti in podobno. Kamenino zastopa serija tako imenovanih renskih vrčev (za pivo) z reliefnimi človeškimi figurami in vegetabilno ornamentiko. V zbirki keramike je tudi izjemno obsežna skupina ročk za vino - majolik (17. in 18. stoletje, severna Italija). Beloprsteno keramiko zastopajo poleg najbolj znanih tujih izdelovalcev (npr. Joshia Wedgwood, Anglija) izdelki evropsko pomembnih domačih izdelovalcev Antona Sylve, Žige Zoisa, bratov Wasser (vsi iz Ljubljane) in Keramične tovarne bratov Schütz v Libojah pri Celju.

Porcelana na Slovenskem niso izdelovali. V zelo obsežni zbirki pa sta posebej zanimivi skodelica za čokolado (termbleuse), ki jo je okrog leta 1730 izdelala druga evropska manufaktura, ustanovljena leta 1718 na Dunaju, in skupina plešočih Kitajcev, ki jo je za münchensko tovarno oblikoval Bustelli okrog leta 1765. Zbirko dopolnjujemo z izdelki domačih in tujih izdelovalcev in tudi sodobnih unikatnih oblikovalcev.

Steklo

Zbirka stekla obsega gradivo iz obdobja od poznega 13. do 21. stoletja. Pomemben del zbirke so izdelki ljubljanskih steklarn. V 16. stoletju so namreč delale kar tri. Vse so izdelovale takrat izjemno cenjeno steklo na beneški način - zanj je značilen izredno natančno izdelan nataljen okras. V 17. stoletju je postalo moderno brušeno steklo. To tehniko so izumili na Češkem. Od tam izvira tudi eden najdragocenejših baročnih pokalov na Slovenskem, in sicer pokal kostanjeviškega opata Tauffererja (izdelan leta 1740). Slovenske delavnice in steklarne so v 17. stoletju delale predvsem posode z ročno poslikanimi ornamenti (cvetlice, portreti, napisi). V 19. stoletju pa so nekatere domače steklarne že z mislijo na ohranjanje svojih dosežkov darovale svoje izdelke takratnemu Deželnemu muzeju (Auerspergova steklarna v Gotenici, Žiga Pagliaruzzi, lastnik steklarne na Javorniku in podobno). Leta 1908 je muzej pridobil zelo pomembno zbirko sodobnega stekla, ki so ga v modernem secesijskem slogu izdelali pomembni francoski in češki ateljeji. Zbirko zaokrožujejo izdelki slovenskih industrijskih in unikatnih oblikovalcev: sodelavcev Steklarne Rogaška Slatina, Janje Lap, Petra Ogrina in drugih.

Tekstil

Zbirko tekstila bi lahko razvrstili na: arheološki tekstil, sakralni tekstil, tapiserije, tekstil za hišno rabo, modo in uniforme. Najstarejše tkanine, ki jih muzej hrani, so poznoantične koptske tkanine, nastale od 5. do 10. stoletja po Kristusu. Zbirka obsega 52 tkanin, ki nazorno kažejo razvoj sloga od poznoantičnega do povsem koptske manire.

V sakralni zbirki so posebej dragoceni tekstilni paramenti iz obdobja gotike (vezena gotska križa in velum).

Izjemna umetnina iz 16. stoletja je tako imenovani "Hasanov plašč", kazula in manipelj, sešita iz plašča ali šotora Hasan?paše, ki je bil premagan v bitki pri Sisku leta 1593.

Pomembna je tudi zbirka vezenih paramentov "domače" izvedbe, ki jih krasijo stilizirane cvetlice, granatna jabolka in figuralne kompozicije svetnikov.

Med paramenti so tudi mašni plašči, sešiti iz razkošnega brokata, reliefnega damasta in žlahtnega žameta.

Hranimo tudi nekaj verdur, holandskih tapiserij iz 17. stoletja, še posebej pa je pomembna lepa zbirka tapiserij, nastalih v obdobju secesije v ljubljanski delavnici Krainische Kunstwebe Anstalt, ki je delovala od 1898 do 1909.

Zbirka uniform ni velika, omembe vredni so vsekakor sokolski suknjič, partizanska uniforma akademika Zwittra in generala Laha ter druge.

V zbirki mode lahko omenimo kašmirske šale, imamo nekaj secesijskih oblek in predvsem modnih dodatkov, pahljač, sončnikov, svilenih in čipkastih rut, klobukov, torbic in seveda spodnjega perila.

Zbirka slik

Slikarska zbirka vključuje gradivo od začetka 16. stoletja do 20. stoletja. Slikarska dela so, večinoma v tehniki olje na platno, naslikali znani in neznani slikarji. Pomen zbirke bi lahko označili kot kulturnozgodovinski, saj poleg umetniško pomembnih del vključuje tudi precej slik, ki so bile sestavni del bivalnih notranjščin različnih slojev prebivalstva.

Velik del zbirke sestavljajo portreti za slovenski prostor pomembnih mož in žena, predstavnikov posameznih plemiških in meščanskih družin ter portreti neznanih oseb, ki so v preteklosti živele na naših tleh. Pomemben del zbirke so slike z religiozno vsebino. Tematsko jih lahko razdelimo v slike s prizori iz krščanske ikonografije ter upodobitve svetnikov in njihovih legend. Zbirka vključuje tudi več tihožitij in žanrskih upodobitev, vedute in upodobitve različnih bitk ter serijo slik z ilustracijami, ki temeljijo na literarnih predlogah. Poseben del zbirke so slikane tapete iz opreme slovenskih gradov.

Zbirka portretnih miniatur

Narodni muzej Slovenije hrani največjo zbirko portretnih miniatur med vsemi slovenskimi muzeji. Miniature - slike majhnega formata, slikane večinoma s tempero na slonovo kost - v zbirki so po večini nastale v 18. stoletju in v začetku 19. stoletja. Naslikali so jih znani slikarji, upodobljenci so predstavniki in predstavnice različnih plemiških in bogatejših meščanskih družin.

Kiparska zbirka

Zbirka kipov obsega gradivo od poznega srednjega veka do 20. stoletja. Med starejšimi deli so zlasti pomembni kipi svetnikov in svetnic, iz 18. stoletja so zanimive upodobitve alegorij, med kipi, nastalimi v 19. stoletju, so portreti nekaterih pomembnih posameznikov. Zanimivost v zbirki so jaslice in modeli svetnikov za oltar iz 18. stoletja. Kipi so v starejših obdobjih dela neznanih in v novejših obdobjih znanih kiparjev.

Zbirka glasbil

Zbirka glasbil sicer ni obsežna, a se lahko pohvali z redkimi glasbili in dokumentira tudi domače izdelovalce. Med redkimi glasbili je brez dvoma posebej pomemben pochette, eden od dveh ohranjenih glasbil francoskega izdelovalca Francoisa Saraillaca iz leta 1679. Na domačega izdelovalca Janeza Jurija Eisla opozarjata dva ohranjena klavikorda iz sredine 18. stoletja. Med klavirji sta v zbirki tudi dva inštrumenta ljubljanskega izdelovalca Andreja Bitenca. Zbirko dopolnjujejo violone, klarinet in citre, dela neznanih mojstrov.

Zbirka zastav, praporov in praporskih trakov

Zbirko zastav sestavljajo vojaške zastave iz obdobja od 17. do 20. stoletja. Prapori in praporski trakovi pričajo o delovanju različnih društev v 19. in v začetku 20. stoletja, in sicer: telovadnih, veteranskih, gasilskih, pevskih, sokolskih, rokodelskih in bralnih društev, čitalnic in katoliških društev.

Zbirka prostozidarskih predmetov

Zbirko sestavljajo častniške oznake in znaki dveh prostozidarskih lož. Predmete v zbirki sta uporabljali prostozidarska loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, ki je delovala v Ljubljani v začetku 19. stoletja, in loža Valentina Vodnika, ki se je sestajala v Ljubljani v letih pred drugo svetovno vojno.

Faleristična zbirka

Zametki falerističnega fonda segajo v trideseta leta 19. stoletja, ko so bila pridobljena prva državna odlikovanja iz obdobja Napoleonovih vojn. V fondu državnih odlikovanj je zastopanih 18 evropskih in šest zunajevropskih držav. Tretjinski del zbirke obsegajo avstrijska odlikovanja (1797-1921), drugo tretjino pa tako imenovana jugoslovanska odlikovanja (1876-1991). Preostale evropske države so zastopane le z maloštevilnimi primerki državnih odlikovanj, večinoma z medaljami in nižjimi stopnjami redov. V zbirki je tudi manjše število slovenskih odlikovanj (1945-2000).

Pomemben del zbirke sestavljajo vojaški, cerkveni in civilni znaki in značke, ki se uvrščajo v časovno obdobje od sredine 19. stoletja pa vse do danes in pričajo o bogatem političnem, kulturnem, športnem in gospodarskem dogajanju v tem delu Evrope. Med najstarejšimi so znaki različnih slovenskih društev (gasilski, pevski, planinski, telovadni, ribiški), dogodkov in prireditev (na primer taborsko gibanje), s katerimi je rasla slovenska nacionalna samozavest. Obdobje prve svetovne vojne zastopa nad 200 kakovostnih znakov, večino avstro-ogrskega oziroma nemškega, pa tudi turškega in italijanskega izvora. V obdobju socialističnega režima (1945-1991) je nastalo izjemno število manj kakovostnih znakov s tipično socialistično ikonografijo (prostovoljno delo, tovarniški znaki, spominski znaki revolucionarnega obdobja). V zbirki so tudi znaki iz obdobja osamosvojitve Republike Slovenije in njenega vključevanja v evropske in svetovne integracije.

Filatelistična zbirka

Filatelistična zbirka je nastala leta 1993 s pridobitvijo poštnih vrednostnic in telefonskih kartic Republike Slovenije ter album znamk tako imenovanih Verigarjev iz leta 1918-20. Zbiramo vse poštne vrednostnice, ki so se v preteklosti pojavljale na slovenskem etničnem ozemlju, oziroma so kakorkoli povezane s Slovenijo. Že leta 1836 je Slovenec Lovrenc Košir predlagal avstrijskim oblastem uvedbo znamk v poštni promet. Leta 1918 je slikar Ivan Vavpotič izdelal osnutke za prve slovenske znamke, tako imenovane verigarje (alegoričen motiv sužnja, ki trga okove). Do leta 1941 je izšlo še nekaj znamk s slovensko tematiko, med njimi je najbolj impresivna znamka, ki prikazuje gorenjsko narodno nošo. Med drugo svetovno vojno na Slovenskem (1941-1945) so italijanske in nemške okupacijske oblasti izdale več znamk s slovensko tematiko. V obdobju jugoslovanskega socialističnega režima (1945-1991) so znamke izhajale po tako imenovanem republiškem ključu. Na znamkah se z izjemo predsednika Josipa Broza-Tita niso pojavljale podobe še živečih "revolucionarjev". Prve povsem slovenske (1991) pisemske vrednostnice in telefonske karte imajo pečat prelomnih zgodovinskih dogodkov in pomenijo pomembno prelomnico v razvoju slovenske filatelije.

Zbirka fotografij na steklu

Zbirka fotografij na steklu šteje nad 10 tisoč fotografskih plošč (pozitivov). Najstarejše in najdragocenejše izmed njih so dagerotipije slovenskega fotografskega izumitelja Janeza Puharja (1814-1864). Že leta 1843 je izdeloval "prosojne heliotipije na steklu", pozneje "hyalotipije". Puhar je osnovno plast na gladko steklo nanesel z zažiganjem žveplene pare, nato pa je uporabil jodove, živosrebrne in bromove pare, sliko pa je fiksiral z alkoholom. Večje število fotografij je bilo narejeno v obdobju tako imenovanega ljubljanskega potresa leta 1895. Večino fonda sestavlja volilo ljubljanskih fotografov Ivana Kotarja, Ivana (1865-1908) in Frana Vesela (1884-1944), ki so v svoj objektiv poleg navadnih ljudi zajeli tudi zgodovinske osebnosti (slovenski likovni umetniki in intelektualci) in dogodke (ljubljanski potres, upor 17. pešpolka v Judenburgu) ter potopisne posnetke s svojih potovanj.

Športna zbirka Borisa Gregorke

Uspešni orodni telovadec in atlet, vzgojitelj povojne slovenske gimnastične generacije Boris Gregorka (1906-2001) je leta 1992 Narodnemu muzeju Slovenije podaril svojo zbirko športnih diplom, medalj, fotografij, športnih vencev, odlikovanj, priznanj, plaket, znakov ter različno pisno in fotografsko dokumentacijo iz svojega bogatega in uspešnega športnega in funkcionarskega udejstvovanja. Nad 600 znakov in odlikovanj, fotografij in nekaj arhivskega gradiva priča o plodnem športnem in vzgojiteljskem udejstvovanju Gregorke in kot celota pomeni pomemben del slovenske orodne športne zgodovine. Dobitnik olimpijske medalje (Amsterdam 1928) ter medalj s svetovnega prvenstva v gimnastiki (Luksemburg 1930, Praga 1938) je bil član ljubjanskega Sokola (pozneje TVD Partizan Narodni dom), državni prvak v ekipnem mnogoboju ter uspešen atlet (večkratni državni prvak in rekorder v skoku v višino ob palici). Po končani športni karieri je postal najuspešnejši slovenski gimnastični trener, vzgojitelj izjemno uspešne slovenske gimnastične generacije z Mirom Cerarjem in Tinetom Šrotom na čelu. Organiziral je številne športne prireditve (XVII. svetovno prvenstvo v gimnastiki v Ljubljani leta 1970). Uveljavil se je tudi kot mednarodni gimnastični sodnik, inventivni raziskovalec športnega orodja, pisec strokovnih monografij in člankov. Za svoje zavzeto delo v gimnastiki je prejel številna domača in tuja priznanja (Bloudkova nagrada, srebrni znak svobode Republike Slovenije).

Devocionalije

Devocionalije so nabožni predmeti za (katoliško) liturgijo ali sploh vernike, oziroma predmeti, ki spodbujajo in razširjajo pobožnost, hkrati pa spominjajo na nekatere religiozne misterije. Navadno so ti predmeti svetinjice, križi, rožni venci, relikviariji, amuleti, škapulirji, ampule, votivi, prenosni oltarčki, romarska znamenja, voščeni kipci, poslikane školjke, podobice in podobno.

Najpomembnejši del zbirke devocionalij sestavlja 341 predmetov iz Grebenčeve zbirke. Danes je po dobrem desetletju nastanka še vedno rastoče zbirke v njej več kot dva tisoč različnih devocionalij.

Varia historica

Vsebuje te zaokrožene zbirke: pečatniki (okrog 330 kosov) iz obdobja od 13. do 20. stoletja, pečati (35 kosov) iz obdobja od 13. do 18. stoletja, prstani, med njimi večina pečatnih (70 kosov) iz obdobja od 15. do 20. stoletja, igrače (okrog 270 kosov) iz 19. in 20. stoletja. Poleg njih je v fondu še več manjših zbirk ali posameznih predmetov najrazličnejših funkcij, skupno okoli 600 primerkov. To so: predmeti, povezani z znamenitimi ljudmi ali dogodki, aparati in naprave, pisalni pribor in pripomočki, pribor za kajenje, predmeti za nego telesa, predmeti zdravilstva, embalaža, nakit, predmeti za prosti čas in zabavo, okrasni predmeti iz obdobja od 17. do 20. stoletja.

Težko je izvzeti najpomembnejše predmete v fondu, ki temelji predvsem na merilih zgodovine. Verjetno so to vsi predmeti, povezani s pomembnimi Slovenci (Miha Kastelic, Josip Jurčič, Anton Aškerc, Tomo Zupan, Jaroslav Förster) in z nekaterimi zgodovinskimi dogajanji (obiski vladarjev, Ilirske province, prva svetovna vojna), zelo dragocena je zbirka starejših pečatnikov, zlasti mest, cerkvenih ustanov, cehov in pripadnikov nekaterih pomembnih plemiških družin, med novejšimi pa so to pečatniki sodišča slovenske narodne časti iz kratkega obdobja njegovega delovanja (junij-avgust 1945), ki je obračunavalo z nasprotniki režima.

Med pečati velja omeniti srednjeveške svinčene papeške bule in nekaj razkošnih pečatov habsburških vladarjev, med katerimi so bili nekateri izdelani posebej za Kranjsko. Dragoceni so primerki najstarejših igrač, še posebej zelo star medvedek iz leta 1905, pa Steiffov medved na kolesih iz tridesetih let 20. stoletja in punčke iz začetka 20. stoletja. Za raziskovalce so se pokazale kot dragocene naše stare homeopatske lekarne.
 

 

Prijavite se na e-novice