Zanima nas strukturiranost železnodobne družbe, kot se kaže v drobni materialni kulturi na eni in v oblikovanju krajine na drugi strani. Drobna materialna kultura oz. arheološke najdbe so kronološko občutljive in omogočajo vpogled v družbo in duhovni svet. Vendar je ta pogled posreden, najpogosteje preko grobišč, tj. preko sveta mrtvih. Sledovi človeškega preoblikovanja krajine odsevajo vsakdan skupnosti in svet živih, a jih je težko datirati. Ključna je povezava obeh. Dosedanje raziskave železne dobe niso presegle različnih pojavnih oblik med spremembami dolgega trajanja v pokrajini in časovno dinamiko sprememb v svetu mrtvih. Deloma je to odraz narave pomanjkanja dobrih prostorskih podatkov. Razpoložljivost lidarskih podatkov visoke ločljivosti pa nam je omogočila doslej nesluteno natančen vpogled v preteklo krajino. Metoda njihove arheološke interpretacije je v zadnjem desetletju dozorela.
Izhajamo iz dveh virov podatkov. Prvi vir je arheološka interpretacija lidarskih posnetkov, dopolnjena s preverjanjem na terenu. Drugi vir so tipokronološke in arheometrične analize drobnih arheoloških najdb iz utrjenih naselbin.
Kot študijsko območje smo izbrali območje Pivke, Knežaka in Ilirske Bistrice, kjer smo z analizo lidarskih podatkov prepoznali sledove pozno prazgodovinske in antične krajine s prek 2000 arheološkimi znaki. Večino arheoloških znakov razumemo kot sledove iz železne in rimske dobe. Povezava s sočasnimi gradišči oziroma vpetost teh struktur v gradiščno krajino je dokazljiva s horizontalno stratigrafijo. Datacijo v železno dobo nakazujejo odlomki keramike na površini ali v bližini struktur. Interpretacija lidarskih podatkov je poleg (natančnih) načrtov gradišč pokazala ostanke presenetljivo dobro ohranjene fosilne krajine: linearne groblje, polja grobelj, škatlasta polja, ograde in ograjene poti. Tovrstni ostanki so sled organizirane uporabe krajine in intenzivne rabe tal.
Edinstven spomenik, brez primerjave v širšem srednjeevropskem prostoru, so ostanki linearnih mejnih zidov, ki so označevali meje teritorijev posameznih skupnosti. Mejni zidovi so fizični dokaz teritorialne organiziranosti železnodobnih skupnosti Notranjske in Krasa.
Na drugi strani razpolagamo z velikim številom drobnih arheoloških najdb z gradišč, ki jih je mogoče vsebinsko neposredno povezati z razmejitveno organiziranim prostorom. Menimo, da so to v prvi vrsti železnodobni depoji mešane sestave in posamezne najdbe odlomkov bronastih uhatih sekir ter odlomkov raznovrstnih bronastih ingotov z gradišč. Gre za močno razlomljene bronaste predmete, med katerimi prevladujejo odlomki uhatih sekir, ploščatih in paličastih ingotov. Zadnje raziskave tovrstnih depojev nakazujejo njihovo datacijo v 6. st. pr. n. š., čeprav so prisotni tudi precej starejši predmeti. Močno obrabljene odlomljene površine dokazujejo, da so bili odlomki dolgo v obtoku, preden so bili odloženi v depo. Zdi se, da je tak način deponiranja povezan z apeninskimi (natančneje etruščanskimi) vplivi v zahodni in osrednji Sloveniji med 8. in 6. st. pr.n.št.
Ključna predpostavka je, da je bila velika prostorska razširjenost teh predmetov povezana z njihovo izmenjalno oz. predmonetarno namembnostjo. Izmenjava dobrin, ki je potekala najmanj na nivoju družbenih elit, je za železno dobo pokazana. Pogostost in številčnost razdrobljenih bronastih predmetov (največkrat uhatih sekir in ingotov) na notranjskih gradiščih različnih rangov nakazuje obstoj predmonetarnega sistema, ki je bil kompleksnejši od izmenjave med elitami.