Zgodovina

Pred vojaško trdnjavo, katere ostanki se danes vijejo po pobočju Listnika (918 m n. m.), so Rimljani na tem mestu zgradili poštno in preprežno postajo. Zgrajena je bila hkrati z rimsko državno cesto v času cesarja Avgusta (27 pr. Kr.–14 po Kr.). Nova cesta skozi Ajdovščino in čez Hrušico, ki je povezovala Akvilejo (današnji Oglej v Italiji) in Emono (današnja Ljubljana), je nadomestila prejšnjo daljšo čez Razdrto in skrajšala potovanje med mestoma za en potovalni dan. Od 2. stoletja je bila na tem mestu tudi beneficiarska (neke vrste policijska) postojanka.

V poznem 3. stoletju so Rimljani okoli poštne postaje zgradili mogočno vojaško trdnjavo in v njej nastanili vojaško posadko. Takrat so namreč dolgo obdobje miru in blaginje, ki ju je zagotavljal režim rimskega imperija, zamajali vdori različnih germanskih in barbarskih ljudstev, ki so osvajala in ropala ozemlje imperija. Za obrambo Italije je bil zgrajen več kot 80 km dolg obrambni sistem, znan pod imenom Claustra Alpium Iuliarum, v katerega je bila vključena tudi trdnjava na Hrušici. Julijskoalpski obrambni sistem je neposredno varoval italski prostor – srce rimskega imperija. Rimljani so pri tem izkoristili naravne danosti kraško-alpskega sveta, na lažje dostopnih območjih pa so zgradili obrambne zidove. Sistem je bil dodatno okrepljen s stolpi, pomembni prehodi pa z manjšimi (Lanišče) oziroma večjimi trdnjavami (Hrušica). Graditi so ga začeli v drugi polovici 3. stoletja, v celoti pa je zaživel v konstantinskem obdobju (prva polovica 4. stoletja). Obstajal je do 5. stoletja, nato pa je izgubil svoj pomen. Ostanki poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum so največji rimskodobni spomenik v Sloveniji.

Tloris trdnjave na Hrušici je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike. Trdnjava je dolga 250 metrov in široka do 75 metrov. Obdaja jo 2,7 metra široko obzidje, ki je bilo prvotno visoko okrog 8 metrov in utrjeno s stolpi. S stolpi je bil utrjen tudi prečni zid z ozkim prehodom, ki je trdnjavo delil na spodnji in zgodnji del. Zgornji del je služil za taktični umik v stiski in za pašo živine. V spodnjem delu trdnjave je stalo štabno poslopje z vojaškimi barakami in šotori, majhne delavnice, poštna postaja in cisterna. V trdnjavi je lahko hkrati prenočevalo okoli 500 vojakov (kohorta). Trdnjavo je čez sedlo presekala cesta Akvileja–Emona, vhoda pa so na dveh straneh ščitila vrata, obdana visokima stolpoma, ki sta bila verjetno visoka 10 metrov.

V 5. stoletju je bila trdnjava opuščena, vendar se je promet po cesti nadaljeval najmanj do konca 6. stoletja.

Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14. stoletjem je bila v opuščeni trdnjavi zgrajena cerkev, posvečena sv. Jedrti, zavetnici popotnikov. Najkasneje v tem času je stara rimska magistrala ponovno oživela, saj je po njej vse do srede 19. stoletja potekala redna poštna zveza med Gorico in Ljubljano. V tem času je bila stavba sedanjega gostišča na Hrušici poštna postaja, pozneje pa lovska koča goriške grofovske družine Lanthieri.