Narodni muzej Slovenije – Metelkova, 16. 7. 2020
V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova bo od jutri na ogled nova občasna razstava Slovenska
majolika, ki so jo pripravili v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. Majolika
ima v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki
predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda, kot simbol dobre in
vesele družbe pa jo opevajo tudi ljudske pesmi. Razstava predstavlja majoliko v
dveh pogledih: kot keramično tehniko in kot obliko posebne posode, namenjene
pitju vina. Na ogled je kar 188 predmetov iz obeh muzejev. V Narodnem muzeju
Slovenije – Metelkova bo razstava na ogled do 31. oktobra letos, od novembra
dalje pa si jo bo mogoče ogledati v Medobčinskem muzeju Kamnik.
Posebna
oblika ročke za vino je ime dobila po keramični tehniki majolika, ta pa je
poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju
izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.
Majolika na Slovenskem
Kot oblika posode – ročka za vino s kroglastim trupom in
trilistnim ustjem – je majolika pri nas postala še posebej priljubljena v 19.
in 20. stoletju. Najbolj znane so tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od
začetka petdesetih let 20. stoletja do konca svojega obstoja leta 2008.
Opremljene so z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne
življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras
domače kuhinje. »Z vidika ohranjanja in
prezentacije premične kulturne dediščine ima kamniška majolika dvojen pomen: po
eni strani je del obrtno-industrijske kulturne dediščine kamniškega območja, po
drugi strani pa del nematerialne kulturne dediščine – znanja, vedenja,
spretnosti izdelave in poslikave majolike,« poudarja Zora Torkar,
direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik.
Vendar pa ročk za vino – majolik niso izdelovali le v
tovarni Svit Kamnik; bile so tudi del programa Keramične tovarne bratov Schütz
v Libojah pri Celju, mnoge nove motive in vzorce pa so tej tradicionalni obliki
dodali v Tovarni fine keramike Dekor v Ljubljani.
Nastanek in razvoj majolike
Poznamo več zvrsti keramike, ki so se razvile skozi zgodovino.
Med njimi je najprestižnejši porcelan, ki so ga najprej izdelovali na Kitajskem.
Drugod, najprej v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, so ga želeli posnemati,
vendar niso imeli na voljo primernih surovin. Uspelo pa jim je narediti posebno
glazuro, ki je zaradi dodanega kositra postala bleščeče bela in neprozorna. Tako
je nastala imenitna površina za okraševanje, primerljiva s slikarskim platnom. Keramika
z belo glazuro se je iz Azije in Bližnjega vzhoda širila v severno Afriko, Španijo
in preko otoka Majorka, po katerem je dobila ime majolika, v Italijo. V Italiji je nastalo več pomembnih središč izdelovanja
majolike; med njimi izstopa zlasti mesto Faenza, ki je tovrstno keramiko razpošiljalo
po vsej Evropi in dalo drugo ime isti tehniki: fajansa.
Za zdaj nimamo natančnejših podatkov, kdaj so na ozemlju
današnje Slovenije začeli izdelovati ročke za vino – majolike. Najstarejšo
industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so
naredili pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu (zdaj Slovenski Dol).
Tako majoliko kot pozneje fajanso so bogatejši sloji na
ozemlju današnje Slovenije zelo cenili. V marsikaterem popisu zapuščine najdemo
naštete in delno tudi opisane različne majolične in fajančne posode. Še posebej
17. stoletje je prineslo tudi velik razcvet fajanse. Nanjo naletimo vsepovsod:
v virih, opisih, popisih, sočasni literaturi, na slikah, v muzejskih zbirkah.
Uporabljali so jo v palačah, jedilnicah, spalnicah, lekarnah, gostilnah in še
marsikje.
Zelo podobno ime nosi še ena tehnika izdelave keramike,
namreč tako imenovana industrijska
majolika. Vendar gre v tem primeru za drugačen material, za beloprsteno
keramiko (torej ne majoliko ali fajanso), ki ni glazirana z belo kositrovo
glazuro, ampak je poslikana z barvnimi glazurami živih, sijočih barv. Pri nas
so jo izdelovali v keramični tovarni bratov Schütz v Libojah pri Celju.
Majolika kot izdelek lončarske obrti
Kmečko lončarstvo je na Slovenskem nastalo iz potreb lokalnega
prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske
namene. Kot dopolnilna dejavnost kmečkega prebivalstva se je razvilo v krajih,
kjer so bila nahajališča ustrezne gline in kjer kmetijstvo ni zadostovalo za
preživetje številčnih družin. Izdelano posodje so lončarji prodajali na
bližnjih in daljnih sejmih ter v svojih delavnicah in si tako zagotavljali
dodatni zaslužek. Z uveljavljanjem kovinskega posodja in industrijske keramike se
je pomen kmečkega lončarstva zmanjšal, vendar so se na podeželju do današnjega
časa ohranile nekatere lončarske delavnice, ki s sodobnimi tehnološkimi
postopki in posodobljenimi oblikami posod nadaljujejo izdelavo tradicionalne
kmečke lončenine.
Med izdelke lončarske obrti sodi različno posodje za pripravo in shranjevanje
jedi in poljskih pridelkov. Posebno mesto med njimi imajo različno poimenovane
posode za tekočine, med katerimi so tudi majolike. Okrašene so z različnimi prigodnimi
napisi, aplikami in slikarsko dekoracijo.
Poslikava majolike
Slikarji slikajo na enkrat žgano keramiko, ki se imenuje
biskvit. Slikajo s pigmenti, v vodi topnimi kovinskimi oksidi. Ti ostanejo na
površini kot prah, ki se pozneje, pri drugem žganju z glazuro, poveže s
podlago, izdelek pa tako postane bleščeč in neprepusten. Značilnost slikanja v
kamniški delavnici je uporaba osnovnih barv za zaključevanje: rumena, rjava,
kobaltno modra in črna. Na čelu majolike je običajno naslikan poljuben grb, obdan
z okvirjem v rumeni in rjavi barvi, ki simbolizirata zlato. Značilno je tudi prekrivanje
pigmentov, pri čemer je ključna debelina nanosa. Majolika je zaključena s
stiliziranimi pavi ali z modrim baročnim ponavljajočim se vzorcem.
Simbol veselega druženja
Mag. Barbara Ravnik,
v. d. direktorice Narodnega muzeja Slovenije: »Brez dvoma je majolika simbol veselega druženja, dobre volje in
iskrenih želja. Pred desetletji skoraj ni bilo vedre priložnosti, ki je ne bi
pospremili s podarjeno majoliko. S podobo in besedo so opominjale na kraje in
dogodke; od majcenih, komaj dovolj velikih, da si vanjo potisnil marjetico s sprehoda,
do pravih velikank, prevelikih, da bi lahko stale ob drugih na polici. To
poslanstvo majolika opravlja tudi z našo razstavo, saj nas povezuje na čisto
svoj način.«
Ob razstavi bo izšel
tudi katalog v slovenskem in angleškem
jeziku.
Fotografije v visoki resoluciji so na voljo na tej povezavi:
Ob razstavi v muzeju organizirajo vodene oglede, delavnice sitotiska in
prikaz slikanja na kamniško majoliko. Program prireditev najdete na tej povezavi.
Sočasno sta v
Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova na ogled tudi:
Več o novih razstavah