»Slovenci, za zmiraj gre!«

Po končani svetovni vojni se dve novonastali državi, republika Nemška Avstrija (od septembra 1919 republika Avstrija) in Država SHS (od decembra 1918 Kraljevina SHS), nista mogli sporazumeti glede poteka meje po nekdanji deželi Koroški.

Narodna vlada v Ljubljani se ni odločila zasesti Celovca, ko bi to zlahka storila. Od konca leta 1918 spremenljiva vojna sreča ni bila več odločilna, čeprav so se še do junija 1919 izmenjevali vojaški spopadi, krhka premirja in neuspela pogajanja – odločalo se je na mirovni konferenci v Parizu. S pomočjo Avstrijcem naklonjene italijanske delegacije in po vztrajanju ameriškega predsednika Wilsona je junija 1919 padla odločitev, da priključitev večinoma s Slovenci poseljenega ozemlja na Koroškem Kraljevini SHS brez plebiscita ne pride v poštev.

Celovško plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni. Glasovanje je najprej potekalo v coni A: le v primeru, da bi zmagala Jugoslavija, bi prišlo do glasovanja tudi v coni B. Cono A je eno leto upravljala Jugoslavija, zadnje tri mesece pa je v upravo usodno posegla mednarodna Plebiscitna komisija. Ta je s svojimi ukrepi za »ohranjanje čistosti plebiscita« paralizirala jugoslovansko oblast ter ustvarila razmere za širok razmah agresivne propagande, nasilja, ustrahovanja in podkupovanja volivcev. V teh okoliščinah so se Avstrijci izkazali za uspešnejše od pogosto manj veščih nasprotnikov z juga. Če k temu prištejemo dejstvo, da je nemškonacionalna politika predhodnih petdeset let Koroško popolnoma obvladovala, precejšen del koroških Slovencev pa že germanizirala ali vsaj zadrževala v socialni odvisnosti in jih uspešno strašila pred povratkom gospodarjev in njihovim maščevanjem, je bil izid 41 % za Kraljevino SHS pravzaprav dober.

Večina na razstavi prikazanega arhivskega gradiva, ki je izbrano iz fondov štirih arhivov iz Slovenije, Avstrije in Srbije, bo javnosti na ogled prvič. Razstava je obogatena s fotografijami in muzejskimi predmeti iz slovenskih in avstrijskih javnih muzejev ter zasebnih ustanov.