Razstave

HITRE POVEZAVE

DOGODKI

ZNAMENITI PREDMETI

Z družbenih omrežij

Povrnjeni sijaj prazgodovinskega brona

Negovska čelada iz Podzemlja

Občasna razstava
18. maj–3. december 2024, Muzejska

Čelada po konservatorsko-restavratorskih posegih (fotografija: Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije)

Na fotografiji je čelada, delno še vkopana v zemljo.

Negovski tip čelade je bil izkopan na Pezdirčevi njivi v začetku leta 2020 (fotografija: arhiv ZRC SAZU)

Na razstavi predstavljamo izsledke projekta Blišč in beda prazgodovinskega brona: negovska čelada iz Podzemlja, ki je pod mentorstvom profesorjev in profesoric ter raziskovalk in raziskovalcev različnih fakultet in drugih ustanov združil študentke in študente arheologije, konservatorstva in restavratorstva, materialov in metalurgije ter grafike. Projektna skupina se je podrobno posvetila negovski čeladi s Pezdirčeve njive v Podzemlju, da bi preučila tehnologijo izdelave bronastega zaščitnega pokrivala iz 4. stoletja pred našim štetjem.

Interpretacija kompleksne arheološke najdbe, kot je čelada iz Podzemlja, je zahtevala interdisciplinarni pristop, v katerem so se povezali strokovnjaki in študenti s področja naravoslovja in humanističnih znanosti. Kulturnozgodovinske vidike so raziskovali študenti arheologije, s konstrukcijo čelade, procesi propadanja v zemlji in najprimernejšimi načini zaščite po izkopu pa so se ukvarjali njihovi kolegi s področja konservatorstva in restavratorstva. Še natančneje so tehnologijo izdelave preučevali študenti materialov in metalurgije, ki so analizirali kemijsko sestavo in mikrostrukturo čelade ter na ulitih vzorcih bronaste zlitine izvedli kompresijske preizkuse. Študenti grafike so čelado posneli v 3D-tehniki in s 3D-tiskanjem ustvarili osnovo za model odlitka. Zaradi časovnih in denarnih omejitev je bila v okviru projekta dokončana zgolj ulita kopija čelade, v nadaljevanju pa bomo izdelali tudi rekonstrukcijo.

Prikaz rezultatov študijskega projekta na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije dopolnjujemo s predstavitvijo bakrokovaških tehnik preoblikovanja pločevine, konservatorsko-restavratorskih posegov na čeladi ter še drugih arheoloških najdb z železnodobnega grobišča Pezdirčeva njiva v Podzemlju. Slednje so skupaj z originalno negovsko čelado iz Podzemlja na ogled v Belokranjskem muzeju v Metliki.

Več o projektu Blišč in beda prazgodovinskega brona.

Konservatorsko-restavratorski poseg v delavnici Narodnega muzeja Slovenije

Konservatorsko-restavratorski poseg, ki je bil opravljen v Narodnem muzeju Slovenije, je obsegal odstranjevanje zemlje, čiščenje z destilirano vodo in odstranjevanje korozijskih produktov s skalpeli. Ker je bila bronasta pločevina v izredno slabem stanju, so poškodovana področja sproti utrjevali z raztopino Paraloida B-72 in japonskimi papirjem. Na stabilizirani čeladi so lahko nadaljevali z odstranjevanjem korozijskih produktov z mehanskimi metodami (z ultrazvočnim kladivcem). Pri tem so naleteli na izziv, kako dopolniti manjkajoče dele v spodnjem delu čelade, za kar so uporabili epoksidno smolo. Poškodbe na grebenu čelade so dopolnili z japonskim papirjem in obarvano epoksidno smolo, retušo, s katero so barvne tone prilagajali okolici, pa z akrilnimi barvami. Na koncu so čelado ponovno utrdili z inhibitorjem BTA, polakirali in povoskali z renesančnim voskom.

Ožji izrez, s čopičem in lopatko roki odstranjujeta zemljo z notranjosti čelade.

Odstranjevanje zemlje iz notranjosti čelade (fotografija: Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije)

Fotografija je sestavljena iz štirih delov; čiščenjen s skalpelom in čopičem na zgornjih dveh fotografijah, na spodnjih dveh je prikazano utrjevanje čelade s čopičem in lopatko. Gre za ožje izreze.

Odstranjevanje ostankov zemlje s skalpelom, čopičem, tamponi in utrjevanje poškodovanih delov (fotografija: Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije)

Na mizi je čelada, ki jo fotografirajo, da dobijo 3D model predmeta. Na zaslonu računalnika na drugi mizi se kažejo rezultati. Vidna je čelada.

Zajem negovske čelade je bil izveden s fotogrametrijo (fotografija: arhiv Naravoslovnotehniške fakultete UL)

3D model čelade (fotografija: arhiv Naravoslovnotehniške fakultete UL)

Zaščita glave

Glava je najranljivejši del človekove anatomije, zato je v boju zelo izpostavljena poškodbam. Prva zaščitna pokrivala, ki so jih uporabljali prazgodovinski bojevniki, so bila izdelana iz organskih materialov. A že okrog leta 2500 pr. n. št. so v Mezopotamiji nastali prvi prototipi čelad iz bakrene in celo zlate pločevine. V 1. tisočletju pr. n. št. so bronaste čelade koničaste ali polokrogle oblike, praviloma skovane iz enega kosa pločevine, postale ustaljen del opreme premožnih bojevnikov v Sredozemlju in drugih tehnološko razvitejših delih Evrope. Skledasti kaloti, ki je prekrivala uporabnikovo teme, so za boljšo zaščito pogosto dodali še krajce, naličnike ali zatilni ščitnik.
Čeprav je železo pri izdelavi orožja in orodja tedaj že postopno nadomestilo bakrove zlitine, je v konstrukciji čelad prevladalo šele na prelomu v prvo tisočletje n. št. oziroma v dobi zgodnjega rimskega imperija. Šele od tega časa je namreč razvoj metalurgije omogočil gospodarnejšo proizvodnjo železne oziroma jeklene pločevine, ki je nato zaradi lažje dostopnosti in nižje cene skoraj povsem izpodrinila bron tudi v okleparski obrti.
Kovinska zaščitna pokrivala so ostala standardni del vojaške opreme še vse do konca 17. stoletja, ko so evropski bojevniki zaradi vse učinkovitejšega ognjenega orožja in uvajanja novega načina bojevanja opustili nošenje težkega oklepa. Jeklene čelade so se v oborožitev modernih armad ponovno vrnile med 1. svetovno vojno, dokler jih niso proti koncu 20. stoletja nadomestila zaščitna pokrivala iz kompozitnih materialov.

Avtor besedila dr. Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije

Čelada je skledate oblike, spredaj ima horizontalno režo, prikovane ima zvezdaste in kroglaste zakovice.

Skledasta čelada, domnevno izdelek Adriana Treytza st. iz Innsbrucka, ok. 1480 (fotografija: Metropolitanski muzej umetnosti, New York)

Na sliki je čelada z visokim grebenom ter spredaj in zadaj navzgor usločenimi krajci.

Beneški morion, konec 16. st. (fotografija: Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije)

Na sliki je prsni oklep in čelada, fotografiran je s sprednje strani. Na oklepu so izpostavljene prsne in trebušne mišice. Del čelade manjka (levi lični del), gre za sestavljeno čelado. Zarezane so oči, na vrhu čelade so trije krajši štrclji.

Etruščanski prsni oklep in čelada, pozno 5.–4. stoletje pr. n. št. (fotografija: Metropolitanski muzej umetnosti, New York)

Kovaške tehnike

Bakreno ali bronasto pločevino je mogoče preoblikovati na različne načine, tudi s tehnološko preprostimi orodji oziroma postopki, ki so jih usvojili že prazgodovinski obrtniki. S primerno prilagojenimi kladivi, nakovali in utopi oziroma kovaškimi nastavki lahko ročno skujemo izdelke zelo zapletenih oblik.
Ravno pločevino najlažje predelamo v skledasto ali polokroglo obliko s kovanjem ali vlečenjem v poglobljen utop. Toda ta postopek ni najprimernejši za izdelavo čelad, saj se material ob vlečenju izrazito stanjša prav na temenu pokrivala, ki bi moralo biti najbolje zaščiteno.
Kovinsko ploskev lahko tridimenzionalno ukrivimo tudi na drugačen način – pod ustreznim naklonom jo prislonimo na dolg rogelj nakovala ali zaobljen nastavek in plastično deformiramo z udarci koničastega kladiva. Tako lahko ustvarimo tudi zelo globoko polkroglo ali valj z navpičnimi, celo vbočenimi stenami, debelina pločevine pa ostane enaka.

V ohranjenih virih ne najdemo skoraj nobenih podatkov o obrtnih postopkih železnodobnih kovačev čelad, toda njihovo znanje se je iz roda v rod prenašalo še več kot dve tisočletji. Čeprav so okleparski mojstri v poznosrednjeveški in zgodnjenovoveški Evropi obdelovali predvsem železno pločevino, so pri delu uporabljali bolj ali manj enake osnovne tehnike kot njihovi antični in prazgodovinski predhodniki.

Avtor besedila: dr. Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije

Na fotografiji je okleparska delavnica; na steni so pribiti oklepi, šlemi, v prostoru pa trije okleparski mojstri kujejejo nove oklepe. Prisoten je tudi plemič, pražnje opravljen, z dolgimi lasmi in pletenim vencem na glavi.

Okleparska delavnica Konrada Seusenhoferja okrog leta 1514 (fotografija: A. Schultz, Der Weisskunig, 1888, Dunaj)

Vlečenje kovinske pločevine v votlem utopu (Fotografija: Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije)

Fotografija je detajlna fotografija kovanja skledaste oblike na trnu. Vidijo se le mojstrovi prsti in pong, na kateremu obdeluje pločevino.

Izdelava skledaste oblike s kovanjem na trnu (fotografija: Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije)

Na fotografiji je skovana čelada, položena na belo mizo.

Čelada (fotografija: Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije)

Dragocenosti s Pezdirčeve njive

Na vzhodni strani prazgodovinskega naselja na Kučarju leži grobišče, imenovano Pezdirčeva njiva. Med letoma 2016 in 2021 so arheologi tu raziskali skoraj 200 grobov iz mlajšega halštata in mlajše železne dobe. Večinoma so bili odkriti ostanki skeletnih pokopov, razporejenih v krogu, kot je značilno za velike rodovne gomile na Dolenjskem. Na Pezdirčevi njivi so prebivalci Kučarja začeli pokopavati šele v mlajšem halštatu ali v 5. stoletju pr. n. št. Sprva so bili tu pokopani številni moški, ki jih prepoznamo po pridanem orožju – običajno eni sulici in bojni sekiri. Ženske so bile pokopane s predilnimi vretenci in raznolikim posodjem, tiste višjega stanu tudi z bogatim nakitom iz brona, stekla in jantarja. Ob koncu 4. stoletja pr. n. št. je bil pokopan veljak z negovsko čelado. Morda je bila hkrati z njim pokopana tudi bogatejša ženska z bronastim nakitom in številnimi lončenimi posodami. Ob robu halštatskih grobov se je pokopavanje neprekinjeno nadaljevalo v času mlajše železne dobe vsaj do začetka 2. stoletja pr. n. št. Način pokopa je ostal skoraj nespremenjen, le grobni pridatki pričajo o začetku nove ere. V posameznih grobovih se pojavijo prve keltske najdbe, kot sta železen meč v nožnici ali na lončarskem vretenu oblikovana glinenka. Vendar so keramično posodje v grobove pridajali vse redkeje in vse več grobov sploh ni imelo pridatkov. Na grobišču so namreč pokopavali Kolapijani, ki moškim niso več pridajali orožja ali osebnih predmetov. Drugače so bile pokopane ženske, ki jih prepoznavamo pa zelo bogatem nakitu iz brona, jantarja, stekla in celo srebra. V bogatem grobu s Pezdirčeve njive je bila pokopana mlajša ženska, ki je nosila z bronastimi lamelami in žebljički okovan usnjen pas. Nanj so bili obešeni številni bronasti obročki, pinceta in železen nož. Ob pokopu sredi 3. stoletja pr. n. št. so ji na pas položili še dragocen zlatnik. To je najstarejši v Sloveniji najden novec, ki je tako kot originalna negovska čelada, del stalne arheološke razstave v Belokranjskem muzeju v Metliki.

Avtorica besedila: dr. Lucija Grahek, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU

Na fotografiji je železnodobna ogrlica iz pisanih steklenih in jantarnih jagod. Jantarne so rjavkaste barve, steklene o rumene, na modrih so narisana belo-modra očesca.

Ogrlica iz steklenih in jantarnih jagod (fotografija: Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije)

Na fotografiji je detajlni posnetek steklenih jagod, rumene in modro bele barve.

Steklene jagode, povečava pod mikroskopom (fotografija: Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije)

Na sliki je del moškega bronastega pasu, gre za posamezne dele v obliki odebeljene črke X.

Del moškega pasu (fotografija: Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije)

Dve korodirani bronasti sponki za spenjanje oblačil, lok imata usločen, obe imata v zgornjem delu dve stranski okrasitvi z bunkicami.

Bronasti sponki Kolapijank (fotografija: Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije)

Dogodki ob razstavi

Vodeni ogledi

Sobota, 18. maja 2024, ob 11. uri (mednarodni dan muzejev), vodita soavtorci/somentorici mag. Nataša Nemeček (NMS) in dr. Lucija Grahek (ZRC SAZU)

Razstave

HITRE POVEZAVE