Zbirka pribora za kajenje Narodnega muzeja Slovenije je največja tovrstna zbirka v slovenskih muzejih in ena kakovostnejših v srednjeevropskem prostoru. Avtor je v svoji raziskavi obravnaval več kot 500 pripomočkov za kajenje od 17. stoletja do sodobnosti: vsi imajo še zaznaven vonj po tobaku ne glede na konservatorsko-restavratorske posege, ki so bili izvedeni na njih.
Na razstavi, ki je svoje stalno mesto dobila v sklopu V sklopu Zgodovinskih in umetnostnih zbirk, si lahko ogledamo izbrane predmete z vonjem po tobaku: pipe, stojala za pipe, cigare, ustnike, cigaretnice, vžigalice, vžigalnike, pepelnike, škatle cigaret in druge. Vpogledamo pa tudi v zgodovino uporabe tobaka.
Zgodovina tobaka
Na območju Avstrije se je tobak pojavil v 16. stoletju, vendar je bil tedaj poznan predvsem kot okrasna rastlina, množično pa so ga začeli kaditi šele v 17. stoletju, ko je iz botanične posebnosti postal tržno blago. Zlasti tridesetletna vojna (1618–1648), v katero so bile vpletene številne evropske države, je bila glavni generator razširjanja tobaka po vsej Evropi, saj so vojaki navado kajenja iz atlantskih držav, kot sta Španija in Francija, hitro razširili med srednje- in vzhodnoevropske dežele, med katerimi je bila tudi Kranjska. V nasprotju s kavo, čajem, kakavom ter celo sladkorjem, ki so se v 17. in 18. stoletju razširili zgolj med višjimi sloji prebivalstva, je tobak prodrl med vse družbene sloje. Po eni strani je tobak prinašal velike zaslužke, po drugi strani pa so vedno obstajale tudi tendence po prepovedi njegovega uživanja.
Na Slovenskem je bilo kajenje prvič izpričano leta 1679 z upodobitvijo meščana, ki kadi pipo. V 18. stoletju so na Kranjskem, zlasti v Ljubljani, po slovarju Marka Pohlina tobak po slovensko imenovali duhan. Da se je tobak na Slovenskem v 17. stoletju predvsem »pilo«, med drugim priča tudi ljudska pesmica Lisica lisjak sta pila tobak,
tobaka ni b'lo, sta pila vodo.