V ljudskem izročilu,
šegah in navadah, oblačilni kulturi in ljudski likovni umetnosti pa tudi v
ljudskem poimenovanju denarja in popularni kulturi, kar vse je naša kulturna
dediščina, lahko uzremo ne samo zgodovino denarja, temveč tudi zgodovino
slovenskih dežel in njenih prebivalcev.
Razstava Sedem žutih zlatih raziskuje, odraža in oživlja vlogo
denarja v ljudskem izročilu našega geografskega in kulturnega območja. Proučuje
bogastvo mnogoterih pomenov in pojavov denarja, bodisi snovnih ali nesnovnih,
neposrednih ali prenesenih.
Slovensko ljudsko
izročilo, ki vključuje pesmi, pripovedi, bajke, legende, réke, pregovore,
izštevanke, je pravo bogastvo informacij o socialnih, ekonomskih, psiholoških
ter ožje kulturnih lastnostih in posebnostih našega življenja. Vsepovsod je na
ta ali oni način omenjen tudi denar. Izročilo nam pomaga razumeti, kako so
ljudje v vsakdanjem življenju v naših krajih nekoč poimenovali denar. Poleg uradnih
poimenovanj, kot so dukat, tolar, goldinar, krajcar, so uporabljali tudi bolj
pristna in slikovita imena, ki so jim olajšala prepoznavanje različnih vrst
denarja. Lahko so jih preprosto poimenovali po barvi. Bleščeči zlatniki so bili
tako »žuti« zlati, zlati rumeni, zlataki, rumenjaki ali pa svetli srebrniki kar
beliči. Lahko so jih poimenovali po številkah, ki so jih imeli kovanci za oznako
vrednosti, kot na primer dvojača, trojača, petica, zeksar, šestica,
cvanc'garca, dvajsetica. Lahko pa po raznih podobah, na primer šmarna petica je
dobila ime po podobi Matere božje, repar po repi v grbu salzburškega nadškofa
slovenskega rodu in podobno.