Izgubljena antična figurica Izide, ki sta jo nekoč darovala njena častilka ali častilec na železnodobnem svetišču Berlotov rob na Šentviški planoti, se je vrnila s pomočjo umetniškega navdiha akad. kiparja Boštjana Kavčiča. Najprej se je vrnila na avtorjevo rodno Tolminsko, nadaljevala pot po Soči in do Kopra, kjer se je ustavila v Pokrajinskem muzeju, nato je odplula daleč preko morja na jug v svoj izvirni mitski kraj ob reki Nil. Razstavo
si je v Narodnem muzeju egipčanske civilizacije (NMEC) v Kairu med 2. in 14. majem 2023 ogledalo okoli 50.000 obiskovalcev.
Posoška Izida se v sodobni umetniški preobleki ponovno vrača v naše kraje. Na ogled je trinajst boginj voluminoznih oblin, ki v belem marmorju in barvitih patinah brona v sozvočju s poldragimi kristalnimi kronami zvenijo v unikatnih ženstvenih čarih.
Avtor razstave
Boštjan Kavčič je v istoimenskem katalogu z naslednjimi besedami strnil svoje misli: »Jeseni 2018 sem ustvaril skulpturo, ki predstavlja ženski kreativni princip. Združil sem vodni ter ognjeni element in nastala je večna nosilka življenja, Boginja mnogih imen, Velika mater, ki vse da in vse vzame. Zakodiral sem jo v najplemenitejši beli marmor iz nedrij Balkana, čudovit makedonski sivec. Boginja na glavi nosi ognjeno krono – kroglo iz kremena, iz katerega se še iz pradavnine krešejo iskre. Mesec dni po kreaciji sem obiskal otvoritev razstave v Tolminskem muzeju z naslovom
Stari bogovi obmolknejo. V svojem delu sem prepoznal Posoško Izido. "O, ko bi vedeli, kako je še živa," sem si mislil.«
Dr. Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar: »Ko Boštjan Kavčič govori o svojem kiparstvu, se mi ves čas kaže kot nekdo, ki v svoji umetnosti išče stik z davnimi sakralnimi tradicijami – ne na način imitiranja starih oblik, ampak z izredno živim, seizmografsko občutljivim prisluškovanjem duhovnim dogajanjem današnjega časa, ki ga lahko poskušamo zares razumeti samo, če poiščemo njegova skrita gibala. Kavčič je kipar, ki obuja danes vse preveč zanemarjene "klasične" tehnike klesanja v kamen in prefinjenega obdelovanja brona in drugih materialov, toda zanj kipi nikoli niso samo objekt, ampak vedno dejanja, ki ozaveščajo širša dogajanja v geografskem prostoru in v kozmosu. Ni naključje, da se je kot umetnik izpopolnjeval pri dveh izmed najzanimivejših slovenskih umetnikov: pri Marku Pogačniku, ki je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja eden začetnikov neoavantgarde v tem prostoru in glavni iniciator mednarodno pomembnega gibanja OHO, pozneje pa je razvil poseben način kiparstva "litopunkturnega" zdravljenja Zemlje (na začetku devetdeseih let minulega stoletja pa je napisal tudi izredno zanimiv esej o vrnitvi Boginje), in pri Draganu Živadinovu, enem najpomembnejših umetnikov tako imenovane retroavantgarde, ki je razvil "kozmokinetčno gledališče". Za Kavčiča je bistvo umetnosti nematerialno, duhovno. Prav zato pa si v svojih delih v nasprotju z večino današnjih umetnikov, za katere je imperativ zgolj sodobnost, prizadeva ustvariti nekaj trdnega, trajnega – in za doseganje te trajnost uporablja plemenite trajne materiale. Théophile Gauter piše v pesmi Umetnost iz svoje knjige Emajli in kameje o kipih, ki ostanejo, ko se mesta sesujejo v prah. Boštjan Kavčič si prizadeva za takšno trdnost umetnin – pri tem pa verjame, da taka umetnost lahko pripomore k temu, da se svet ne bi sesul v prah.«