Srce vsakega muzeja so zbirke predmetov. Teh danes ne dojemamo zgolj kot samozadostnih starin ali umetnin, temveč kot zgodovinske vire, ki na različne načine pričajo o človeški preteklosti, znanju in ustvarjalnosti.
Povsem drugo vprašanje je, kako te informacije izluščiti iz muzejskih eksponatov. Muzejski kustos je po izobrazbi navadno (umetnostni) zgodovinar, arheolog ali etnolog, specializiran za posamezno zgodovinsko obdobje, slog ali vrsto gradiva. Kadar poskuša neki predmet prepoznati, določiti njegovo starost ali izvor, se lahko opre zgolj na lastne oči, izkušnje in strokovno literaturo.
Žal to marsikdaj ni dovolj. Da bi zanesljivo ugotovili, iz kakšnih surovin je predmet izdelan, ali je v resnici pristen ali morda ponaredek, potrebujemo pomoč strokovnjakov naravoslovnih ved – kemikov, fizikov, metalurgov ipd. Vsak od njih lahko s svojim znanjem in analitskimi orodji razkrije pomembne podatke, ki pričajo tako o naravi preiskovanega predmeta kot o njegovi vlogi v času nastanka oziroma aktivne uporabe.
Tak
raziskovalni pristop se je v modernih muzejih začel uveljavljati proti koncu
19. stoletja. Bogato tradicijo ima tudi v Narodnem muzeju Slovenije. Pomena
naravoslovnih analiz v preučevanju kulturne dediščine se je zavedal že
ravnatelj Dragotin (Karel) Dežman, saj je dal med drugim leta 1883 v kemijskem
laboratoriju ljubljanske realke preiskati sestavo znamenite situle z Vač (sl. 1).
Takšni
pionirski poskusi so sčasoma ustvarili temelje za bolj sistematično
raziskovalno delo (sl. 2). To je dobilo posebej močan zagon proti koncu osemdesetih let 20. stoletja. Prvi
obsežnejši, mednarodno odmeven podvig so bile obsežne analize sestave več sto
prazgodovinskih izdelkov iz bakrovih zlitin z metodo ICP-AES –
atomsko emisijsko spektroskopijo z
induktivno sklopljeno plazmo (sl. 3).