Najstarejše steklene predmete v zbirki Pokrajinskega
muzeja Celje umeščamo v obdobje starejše železne dobe. Pri tem gre predvsem za
jagode iz gomilnih (Pongrac) in planih grobov (Kovk nad Hrastnikom). V
primerjavi z jagodami so steklene posode iz tega obdobja redke. Odlomki dveh skodelic,
datiranih v 5. stoletje pr. n. š., izvirajo iz gomile v Črnolici.
Iz obdobja mlajše železne dobe so med pridatki v
grobovih v Slatini v Rožni dolini odkrili steklene jagode in odlomke zapestnic.
Jagode različnih oblik, barv in velikosti se pojavljajo še v kasnejših obdobjih
– skozi vsa obdobja antike in tudi v srednjem in novem veku.
Proizvodnja in uporaba steklenih izdelkov različnih
oblik in namembnosti se je razmahnila v antičnem obdobju, kar se je izkazalo na
več lokacijah v Celju in okolici oz. Celeji in njenem agru. Pojavljajo se že od
1. stoletja n. š. naprej. Sprva je šlo za uvoženo posodje, že ob koncu 1. oz. v
začetku 2. stoletja pa polizdelki, kosi amorfnega stekla in odlomki kalupov nakazujejo
lokalno proizvodnjo. Medtem ko v naselbinskih kontekstih običajno odkrivamo le
dele posodja, je to v grobovih bolje ohranjeno. Nekaj najlepših primerkov je
bilo odkritih ob raziskavah na Mariborski cesti, veliko steklenih posod pa tudi
v grobovih na Gubčevi ulici. Glede na to, da poznorimski grobovi, čeprav s
precej manj pridatki, številčno prevladujejo, največ steklenega posodja v naši
arheološki zbirki izvira ravno iz njih.
Po večini uvoženo stekleno posodje, predvsem čaše z
nataljenimi kapljicami, narebrene kozarce in steklenice, najdemo tudi v
srednjeveških kontekstih, medtem ko lokalna proizvodnja ponovno zaživi s prvimi
gozdnimi steklarnami, ki se na Celjskem pojavijo na fevdalnih posestvih
lastnikov obsežnih gozdov. Takšne so delovale pod okriljem Žičke kartuzije ter
gospoščin Gornji Rogatec, Kozje, Spodnja Sevnica, Žusem in Novo Celje. V 19.
stoletju so jim sledili ustanovitelji steklarn Liboje, Rakovec nad Vitanjem,
Jurklošter, Sv. Jurij ob Taboru in Loka pri Žusmu. V teh steklarnah so se
usmerili v proizvodnjo steklenic za mineralno vodo (nem. Sauerbrunnflaschen),
ki so jih polnili v Rogaški Slatini in okolici, kjer so mineralni vrelci
zasloveli že sredi 17. stoletja.
Steklarne so poleg steklenic za slatino izdelovale še
namizno in pivsko posodje, steklovino za shranjevanje zdravil, servirno posodje
in lestence, ki še danes krasijo številne cerkve na tem območju. Dragocenejše
izdelke so krasili z rezanjem, brušenjem, graviranjem in emajlnim
poslikavanjem. Med mojstri gravure izstopa Hieronymus Hackel, češki mojster, ki
je v Celju ustvarjal več desetletij. Izdelki za domačo rabo so večinoma
ostajali gladki, strogo funkcionalni in estetsko preprosti, vendar so njihove
oblike še danes vredne občudovanja.
Steklarna Rogaška, ustanovljena leta 1927, se je
usmerila v proizvodnjo kristalnega stekla in z njim zaslovela po vsem svetu. S
steklarno so sodelovala številna ugledna imena industrijskega oblikovanja,
posebej velja izpostaviti hrvaškega slikarja in kiparja Raoula Goldonija, pionirja
oblikovanja v steklu v svetovnem merilu. Proizvodnja pivskega posodja se je
razvila tudi v Steklarski šoli v Rogaški Slatini.