Pokrajinski muzej Koper

V Pokrajinskem muzeju Koper skrbimo za ohranjanje in predstavljanje premične dediščine kulturno raznolikega prostora od Pirana do Ilirske Bistrice. Sedež muzeja je v središču mesta Koper, v palači Belgramoni Tacco, v kateri so predstavljeni predmeti iz zbirk arheologije, umetnostne in kulturne zgodovine ter novejše zgodovine. Zaradi obsežnosti zbirk ima muzej razstavne prostore tudi na drugih lokacijah, med drugim v obnovljeni beneški gotski hiši na Gramscijevem trgu v Kopru, kjer domuje etnološka zbirka, ter na gradu Prem s stalno razstavo. Muzej je v lanskem letu pridobil v upravljanje tudi Arheološki park Kašler pri Kortah nad Izolo.

V sklopu arheoloških stalnih razstav so na ogled postavljeni najdragocenejši stekleni predmeti in predmeti, povezani s steklarsko obrtjo. Med slednje sodi v celoti ohranjena oljenka iz rimskega grobišča Križišče pri Spodnjih Škofijah;  na njenem disku sta upodobljena steklar in pomočnik pri steklarski peči. Upodobitev je pomembna informacija o videzu steklarskih peči in delu steklarjev v rimskem obdobju. Med arheološkimi najdbami gre zagotovo izpostaviti še steklene najdbe iz Kapucinskega vrta v Kopru. Najdišče je eno najobsežnejših arheoloških izkopavanj v samem mestnem jedru in kot tako omogoča dober vpogled v življenje nekdanje otoške naselbine. Razstavljeni so dobro ohranjeni stekleni kozarci s pecljem, ki izpričujejo nadaljevanje antične steklarske tradicije v severnojadranskem prostoru v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku. Kozarci datirajo v čas med 7. in 9. stoletjem. Od mlajših arheoloških najdb  si lahko ogledamo stekleni posodici za mašno vino in vodo ter stekleno ampulo za hranjenje krvi svetnikov. Predmeti so bili najdeni v niši ob glavnem oltarju cerkve Sv. Frančišek v Kopru in datirajo v čas med 14. in 15. stoletjem.

Na stalni razstavi beneškega umetnostnega kroga v pianu nobile palače Belgramoni Tacco se srečamo s sliko »Mojzes pred gorečim grmom« ter njenim pendantom »Predstavitev v templju« iz 18. stoletja. Posebnost teh slik ovalne oblike, vdelanih v bogat rezljan pozlačen okvir, je slikarska podlaga – slikani sta namreč na steklo. Posebno draž jima daje tudi podatek, da sta to prvi umetnini, ki sta bili 16. 3. 1911 vpisani v vhodno knjigo muzeja, takratnega Museo Civico di Storia e d'Arte.

Namizno stekleno posodje, razstavljeno na stalni etnološki razstavi (Srečanje lakote in izobilja) in kulturnozgodovinski razstavi (Med Serenissimo, Napoelonom in Habsburžani), je služilo za pitje vina, žganih pijač/likerjev in vode. Steklenice in kozarci izvirajo večinoma iz severne Italije in jih pretežno uvrščamo med t. i. beneško steklo, ki je do konca 16. stoletja pomenilo najvišji kriterij za modo, okus, kakovost, slog in tehnično popolnost. Mnoge steklarne, tudi ljubljanske, so skušale izdelovati steklo na beneški način. V začetku 17. stoletja se je na Češkem uveljavila nova tehnika krašenja stekla, brušenje in graviranje, ki je za dobri dve stoletji popolnoma izrinila barvito beneško steklo. Razstavljeno posodje predstavlja opremo gosposke mize, medtem ko so se na kmečki mizi steklenice le izjemoma pojavile pred koncem 19. stoletja.

Špela Prunk, Brigita Jenko, Tina Novak Pucer in Maša Saccara