Nakit, žare, balzamariji, vrči, krožniki, kozarci, dekanterji,
vitraži, zajemalke, lestenci. Valovito, sijoče, krhko, raznobarvno, mojstrsko
izdelano, presenetljivo in predvsem starodavno – najstarejši stekleni predmeti
iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana, ki hrani premično dediščino ljubljanske
kotline, so stari več tisoč let! Ponosno povemo, da sta naša najstarejša
steklena predmeta dve modri jagodi iz starejše železne dobe, najmlajši pa je kozarec
za penino, ki v zbirki kaže na prehod iz drugega v tretje tisočletje.
Ob praznovanju mednarodnega leta stekla smo med več kot 14.000
steklenimi muzejskimi predmeti izbrali tiste, ki v sebi zrcalijo zgodbe o
Ljubljani, pričajo o spretnosti izdelovalca in izjemnosti umetnika, tiste, ki
spadajo med neprecenljiva presenečenja nedavnih arheoloških izkopavanj, ter take,
ki v nas prebujajo zanimanje in naklonjenost do trdne krhkosti, ki jo pooseblja
steklo.
Osnova naše zbirke stekla je rimsko steklo iz severnega
grobišča Emone, odkrito pri arheoloških raziskavah Ljudmile Plesničar Gec v šestdesetih
letih prejšnjega stoletja. Med takrat odkritimi predmeti je za najprivlačnejšega
obveljala čaša z okrasom iz barvnih lis – v celoti ohranjena temnomodra
steklena posoda z raznobarvnimi lisami še danes očara z osupljivo lepoto in
natančnostjo izdelave. Enobarvnim, večbarvnim in pisanim kozarcem, čašam,
skodelam in balzamarijem so se ob nadaljnjih arheoloških izkopavanjih pridruževali
novi in novi primerki iz stekla, te prve umetno izdelane mase, ki so jo
Rimljani z navdušenjem in mojstrstvom uporabljali. Nedavna izkopavanja so
zbirko rimskega stekla dodatno obogatila: mednarodno zanimanje je leta 2018 poželo
odkritje modre posode pod Gosposvetsko cesto; predmet je danes že del stalne
muzejske razstave.
V okviru mednarodnega leta stekla si lahko v Mestnem muzeju
Ljubljana od februarja 2022 prvič ogledate predmete iz rimskega časa, odkrite leta
2021 pod Dunajsko cesto: čudovite, skorajda nepoškodovane steklene posode, ki
so jih žalujoči sorodniki pred 2000 leti pridali v grobove premožnih Emonk in
Emoncev.
O drugačnih časih in verovanjih prebivalcev ljubljanskega
območja govorijo stekleni predmeti s konca 16. in začetka 17. stoletja. Tako lahko
na kozarcu z vitkim pecljem in pozlato preberemo napis »Deus propitius esto
mihi« (»Bog, usmili se me«). Steklenico za blagoslovljeno vodo iz 18. stoletja
pa krasi motiv golobice kot prispodobe Sv. duha.
Bolj posvetne užitke je z estetskim učinkom svojemu lastniku
lepšal mošnjiček za tobak iz 19. stoletja, izvezen s steklenimi biseri.
Steklo se pojavi tudi kot nosilec negativov najzgodnejših
podob Ljubljane, ki so bile med letoma 1880 in 1920 ujete v fotografski
objektiv.
S svojo lepoto še vedno očarajo secesijski lestenci z obeski
iz steklenih paličic in kroglic. Naša zbirka se ponaša tudi s steklenimi
umetniškimi deli; taka je skulptura iz fluorescentnega pleksi stekla Dušana
Tršarja iz leta 1984.
In kateri stekleni predmet je najbolj »ljubljanski«? To je vaza
iz Steklarne Rogaška z upodobitvijo stare pripovedke o prevzetni Urški in
povodnem možu, ki sta svoj usodni ples odplesala na obrežju Ljubljanice, le
streljaj oddaljenem od Mestnega muzeja Ljubljana.