Zbirka stekla Narodnega muzeja Slovenije je začela nastajati
kmalu po ustanovitvi muzeja. Med najzgodnejšimi pridobitvami sta stekleni
plošči z grbom salzburških družin Thenn in Alt, ki sta nekoč služili kot
izveska steklarja ali slikarja v hiši poleg gostilne Pri divjem možu (Bidlmon) na sedanjem Ciril-Metodovem
trgu v Ljubljani (1832, darilo Antona Grafa). Čez dve leti, 1834, je muzej v
okviru akcije zbiranja domačih (kranjskih) industrijskih izdelkov pridobil 21
steklenih posod, ki jih je nekaj desetletij pred začetkom ponovnega zanimanja za
beneško renesančno steklarstvo izdelala inovativna steklarna na Javornikih nad
Cerknico (dar lastnika steklarne Sigismunda Pagliaruzzija). Neznani darovalec
je pred letom 1883 muzeju podaril enega najdragocenejših predmetov iz zbirke
stekla današnjega Narodnega muzeja Slovenije, pokal opata Tauffererja,
imenovanega Kostanjeviški pokal (izdelali so ga leta 1749), ki ga odlikuje
podrobna veduta samostana, povzeta po (precej starejšem) vzoru iz Valvasorjevega
dela Topographia Ducatus Carnioliae modernae (1679).
V zbirki stekla najdemo artefakte iz časa od 15. stoletja do
sodobnosti. Izdelali so jih mojstri, ki so delovali na ozemlju današnje
Slovenije, številni pa so bili uvoženi od drugod, zlasti s področij, ki so slovela
po oblikovanju stekla. Takšna je na primer zbirka francoskega in češkega
secesijskega stekla, ki je leta 1908 prišla v Deželni muzej s sredstvi
državnega fonda iz davkov za dvorne nazive (k.u.k. Hoftiteltaxfond) in je bila del
prizadevanj za izpopolnitev muzejskih zbirk tedanjih avstro-ogrskih regionalnih
muzejev s predmeti sodobnega oblikovanja. Obsega izdelke Émila
Galléja
in bratov Daum iz Nancyja v Franciji, steklarne grofa Harracha iz Tanvalda ter
steklarne Loetz iz Klášterca na Češkem in druge.
Zbirko izdelkov ljubljanskih steklarn iz zgodnjega 16.
stoletja je muzej pridobil v dveh večjih sklopih, in sicer pri arheoloških
izkopavanjih na današnji Stritarjevi ulici po velikem ljubljanskem potresu leta
1895 in v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so na več lokacijah v središču Ljubljane
izkopavali arheologi tedanjega Mestnega muzeja. Skupaj z novo odkritim
arhivskim virom, namreč popisom izdelkov in drugega inventarja (Khislove)
steklarne iz leta 1564, ki jo je imel v najemu Krištof Prunner, in z uporabo
najnovejših nedestruktivnih naravoslovnih raziskav je gradivo prineslo nova
dognanja v zvezi z delovanjem enih od najstarejših steklarn na območju
beneškega vpliva (a façon de Venise) v zgodnjem 16.
stoletju.
V sedemdeseta leta 20. stoletja datira začetek zbiranja
slovenskega modernističnega stekla, ki je dopolnilo zgodovinsko zbirko izdelkov
steklarn, delujočih na ozemlju današnje Slovenije. Med njimi so izdelki
predvsem iz trebuških steklarn in steklarn na Javorniku nad Cerknico – te so
delale še na starejši način, ki je bil pravzaprav enak od izuma steklarske pipe
– ter steklarn v Zasavju (Trbovlje, Zagorje in Hrastnik) in Piranu, ki skupaj s
štajerskimi (pohorske steklarne, Loka pri Žusmu) v muzejski zbirki predstavljajo
začetke industrijske proizvodnje stekla na slovenskem ozemlju.
Skupaj z nekaterimi pridobitvami sodobnega stekla, zlasti
Janje Lap in Tanje Pak, predstavlja zbirka stekla Narodnega muzeja Slovenije
celosten pogled oblikovanja stekla na Slovenskem pa tudi pomembnih artefaktov
evropskega oblikovanja stekla od srednjega veka do danes.