V Kustodiatu za ljudsko umetnost in slikovne vire Slovenskega
etnografskega muzeja hranimo zbirko slik na steklo, ki trenutno obsega 632
predmetov. Zasnovo zbirke predstavljajo predmeti, ki so jih pridobili še v
Kranjskem deželnem muzeju in jih po delitvi zbirk vključili v novonastali oz.
osamosvojeni Slovenski etnografski muzej (1923). Zbirko so nato dopolnjevali s
predmeti, odkritimi pri raziskovalnem terenskem delu, z darovi posameznikov in
z odkupi od zbiralcev ali starinarjev. Kljub obsežnosti zbirke vanjo
vključujemo še nove primerke, ki so pričevalni zlasti z vidika njihovih
zbiralcev ali njihovih današnjih ustvarjalcev. S tega vidika je pomembna
pridobitev zbirka slik na steklo Brede Železnik (por. Svetlič) iz leta 2019, v
kateri prevladujejo njena avtorska dela.
Slike na steklo so se v slovenskih kmečkih domovih množično
uveljavile v prvi polovici 19. stoletja. Svoje mesto so imele v bogkovem kotu ob
razpelu nad veliko družinsko mizo in vse skupaj je bilo umeščeno v »hiši« kot
osrednjem prostoru slovenskih kmečkih domov. Sodelovale so pri oblikovanju
likovnega okusa in pri pojmovanju slikarstva večinskega prebivalstva. Na
začetku 20. stoletja so litografije z nabožno vsebino začele izpodrinjati slike
na steklo, kar je povzročilo njihovo izginjanje iz vsakdanje rabe in hkratno
postopno rast zanimanja zbirateljev.
V največjem številu so te barvite slike prihajale na
slovensko etnično ozemlje iz podeželskih slikarskih delavnic na Bavarskem, iz
kraja Pohoři v Češkem lesu ter
iz Sandla v Zgornji Avstriji. Prinašali so jih krošnjarji, kmetstvo pa
jih je kupovalo na romanjih in žegnanjih. Ob importu in pod njegovim vplivom so
slike na steklo slikali tudi na Slovenskem. Po analogiji in glede na slogovni
izraz na poslikanih panjskih končnicah je bilo približno 12 odstotkov
evidentiranih slik na steklo pripisanih Selški delavnici iz Selc v Selški
dolini ter slikarjema Mojstru okorne risbe in Mojstru malih figur. V zbirki Slovenskega
etnografskega muzeja hranimo 62 slik iz delavnice v Selcah, 16 slik Mojstra
malih figur in 13 slik Mojstra okorne risbe. V literaturi se omenjajo še tribuško
čepovanske glažute in izdelovalci na Kočevskem, vendar njihovi izdelki niso
bili identificirani.
Glede na postopek slikanja bi tovrstne slike bilo bolj
natančno poimenovati odzadnja slika na steklo, kar ustreza prevodoma nemške
besede Hinterglasbild in angleške sintagme reverse painting on glass. Postopek
slikanja je potekal tako, da je slikar na steklo najprej s čopičem iz dlak
vidre ali kune naslikal obrise motiva po podloženi predlogi. Za slikanje
svetlejših barvnih plasti je naslikal obrise svetlejših barv (npr. za obraze,
telesa, rože), temne obrise je naslikal za temnejše barvne plasti (temne
obleke, lasje, drevje). Barvne plasti je slikal z oljnimi barvami, ki so bile
mešanica pigmentov, vode in olja. Slikanju manjših barvnih skupin je sledilo
slikanje ozadja z belo, modro ali rumeno barvo.
Na Slovenskem so bili razširjeni različni tipi slik na steklu. Lahko so slikane le z
barvami, lahko z barvo in pozlato, lahko imajo brušene in pozlačene nadrobnosti
in črno ozadje ali pa imajo za ozadje zrcalo. Glede na obliko so lahko brez oblikovnih
dodatkov, a z belim napisnim poljem ali s kartušo.
Motivika je skoraj izključno nabožna, najpogosteje so
upodabljali Jezusa Kristusa in Marijo v raznih ikonografskih različicah.
Sledijo jim Sveta Trojica, Srce Jezusovo, Božji grob, sv. Barbara, Sveta družina,
zadnja večerja, sv. Lenart, sv. Florijan, prizor iz legende o sv. Genovefi, sv.
Jožef, sv. Janez Nepomuk, sv. Janez Krstnik, sv. Jurij, sv. Anton Puščavnik, sv.
Ana z Marijo, sv. Katarina, sv. Magdalena, sv. Marjeta in Sveti trije kralji.
dr. Bojana Rogelj Škafar