Na bližnji strateški točki ob robu Loške doline je stala že rimska postojanka. Gospodje Snežniški se prvič omenjajo v 13. stoletju. Grad je bil v poznejših stoletjih v lasti uglednih kranjskih plemiških družin Lamberg, Scheyer, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg (Turjaških) in Lichtenberg; v 17. stoletju je bil pomembno upravno središče tega dela Notranjske. Prvotna utrjena postojanka je s pozidavami dobila renesančne in baročne stavbne prvine, lepo so še vidni ohranjeni tramovni stropi. Sedanjo podobo s predzidjem in stolpi je grad dobil v drugi polovici 19. stoletja, potem ko ga je skupaj z obsežnimi gozdovi leta 1853 kupila in kot poletno in lovsko rezidenco temeljito obnovila nemška družina saških knezov Schönburg-Waldenburg. Leta 1867 je knez Jurij postal pokrovitelj prve kranjske slovenske gozdarske šole. S parno žago so spodbudili začetek lesne industrije v dolini, odstrel redkih živali v gozdovih pa je bil prepovedan. Do konca 2. svetovne vojne je vzorno vodeno posestvo (zadnji oskrbnik Leon Schauta je preprečil uničenje gradu) nudilo zaslužek številnim domačinom.
Grad Snežnik je bil po skrbni obnovi leta 2008 odprt za javnost kot muzej bivanjske kulture.
Muzej
Sprehod skozi štiri grajske etaže nam pričara vzdušje izpred sto petdesetih let, saj so grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom in drugo opremo iz druge polovice 19. stoletja. Saloni in spalnice knezov Hermana in Ulrika, kneginje Ane ter sobe za goste so urejeni prijetno in udobno, napolnjujejo jih številne historistične sedežne garniture s prvotnim oblazinjenjem in ornamentirane peči. Stene krasijo družinski portreti, stare fotografije in grafike. Posebnost je soba v egipčanskem slogu z začetka 20. stoletja. K domačemu vzdušju počitniškega bivališča so prispevali klavir, biljard in gledališki kotiček. Sčasoma se je v gradu nabralo precej lovskih trofej, tudi nagačeni medved, ki je na gradu že več kot sto let. V spodnji veži so vzidani rimski nagrobniki, na steni je tudi velik bakrorezni zemljevid dežele Kranjske iz leta 1744. Zelo dragocen je ornamentalen usnjeni antependij iz 17. stoletja iz cerkve v sosednji Šmarati. Prostori v predzidju so namenjeni občasnim razstavam, v pritličju je danes poročna dvorana. Zunaj pod gankom visi čoln drevak, s kakršnim so se domačini vozili po poplavljenih travnikih.
Okolica
Beli grad, ki se tiho zrcali v izvirski vodi ribnika, polnega rac mlakaric, klenov in potočnih postrvi, je obdan z velikim parkom z drevoredi in jasami. Na eni izmed njih na sprehodu v prijetnem poletnem hladu lahko naletimo na kip boginje lova Diane. Okolica je očarljiva v vseh letnih časih, tudi pozimi, ko se nad zaledenele travnike spustijo skrivnostne meglice. Mimo gradu sta speljani evropska pešpot E6 in pohodniška Krpanova pot. Pokrajina vabi h kolesarjenju in ježi, nedaleč je Križna jama.
Grad na obronkih obsežnih jelovo-bukovih gozdov je oddaljen od hrupnih prometnic in idealno izhodišče za izlete po prelepem kraškem svetu.
Od tod se širijo gozdovi na jug vse do slikovite soimenjakinje gore Snežnik ob hrvaški meji in na vzhod, kjer se s kočevskimi gozdovi zlivajo v enega zadnjih velikih evropskih gozdnih kompleksov. Enkratno naravno okolje je dom raznovrstnim rastlinam in živalim, medvedom, divjim prašičem, volkovom in risom pa pticam, mali divjadi, srnjadi in jelenjadi.