Pretanjen goriški poet
Ob 180. obletnici rojstva znamenitega in plodnega goriškega pesnika Simona Gregorčiča smo
oktobrsko vitrino namenili prav njegovi poeziji.
Že v osnovni šoli so nam ga
predstavili kot goriškega slavčka in deklamirali smo njegovo slovito pesem Soči: »Krasná si, bistra hči planin, brdká v prirodni si lepoti, ko ti
prozornih globočin nevihte temne srd ne moti, krasná si, hči planin!« Ob
obisku smaragdne reke se mnogim Slovencem v mislih porodijo pesnikove besede o
prečudovitem gorskem svetu. Mnogi podatki iz njegovega življenjepisa so se
porazgubili, v spominu pa nam je ostalo, da je bil večkrat nesrečen in se je
počutil ujetega. Svoje občutke je doživeto strnil v svoji pesmi Ujetega ptiča tožba: »Oj, zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka
kletka me zaklepa, ko vjel sem se v nesrečno past.« Morda je zdaj prava
priložnost, da obnovimo znanje o življenju in delu Simona Gregorčiča.
Gregorčičeva življenjska in pesniška pot
Simon Gregorčič, za domače Šimen, se je rodil 15. oktobra 1844 na Vrsnem pri Kobaridu. Rod njegovega očeta Jerneja pa je bil eden
najstarejših na Tolminskem. Obiskoval je goriško normalko in gimnazijo, v tretjem
razredu gimnazije je bil sprejet v malo, v sedmem pa v veliko semenišče.
Peklili sta ga domotožje in trdo življenje semeniščnikov. Za študij bogoslužja
se je odločil na mamino željo, kar je večkrat obžaloval. Od mladih nog je bil
nadarjen za jezike, zato ga je privlačila klasična filologija. Leta 1868 je
dobil prvo zaposlitev – postal je kaplan v Kobaridu Že leta 1873 so ga
premestili v Rihemberk (današnji Branik) na spodnjem Vipavskem. Zdravje ga je
začelo zapuščati, saj je bil nezadovoljen s svojim življenjem in v večnem sporu
s predstojnikom. Uteho je našel v naravnih znamenitostih in prijateljevanju s
Franom Erjavcem. Navkljub vsemu ali pa ravno zaradi duševne stiske je takrat
ustvaril svoje najvidnejše pesmi, med njimi sta Soči in Človeka
nikar. Leto 1882 je bilo zanj prelomno, saj je pripravil krstno pesniško
zbirko - Poezije. Prve kritike so bile
odobravajoče in pesmi so bile hitro razprodane. Grenki komentarji škofa,
pisatelja, urednika in kritika dr. Antona Mahniča pa so nekoliko skalili
Gregorčič duševni mir, a poet je kleno branil svoje ustvarjanje.
Gregorčič je zadnja leta svojega življenja večinoma
preživel v samoti, bolehen in razočaran. V občutenju bližnjega slovesa od
življenja je leta 1901 ustvaril Predsmrtnice in Posmrtnice, ki so izšle leta 1902
v tretjem zvezku Poezij. Preminil je
24. novembra 1906; novica o smrti goriškega slavčka je pretresla njegove
sorojake in kulturno srenjo. Časopisi so se razpisali o njem, mnogi ljubitelji
njegovih pesmi pa so prišli v Gorico po zadnje slovo.
Simon Gregorčič, priljubljeni pesnik in glasnik slovenske duše
Kot pravi Dominik Stříbrný (1882–1920), češki
literarni zgodovinar in jezikoslovec: » Torej
je Gregorčič eden onih redkih
pisateljev, ki jih z užitkom in koristjo čitata kmet in izobraženec, v resnici
naroden pesnik, glasnik slovenske duše.«
Lepo vabljeni na poetično potovanje z deli Simona Gregorčiča. Čakamo vas v Knjižnici Narodnega muzeja Slovenije.