Neandertalčeva piščal je bila dolga tisočletja skrita pod debelimi zemeljskimi plastmi, dokler je ni 18. julija 1995 izluščila arheologova roka. Je kamenodobni človek glasbo doživljal tako, kot jo danes mi? Se je z njo umetniško izražal ali pa mu je zvok piščali pomagal pri lovu? Razstava 60.000 let glasbe obiskovalca popelje v čas, ko je na območju današnje Slovenije živel neandertalec. Preluknjana kost stegnenice mladega jamskega medveda je kljubovala času in stkala šestdesettisočletno vez med kamenodobno in sodobno glasbo. Najstarejše glasbilo na svetu so našli v jami Divje babe na Cerkljanskem.
Paleolitska glasbila so vezana na Evropo
Najdbe paleolitskih glasbil, med katerimi prevladujejo pihala, so prostorsko vezane predvsem na Evropo, ki ima najdaljšo zgodovino paleolitskih raziskav, časovno pa predvsem na obdobje mlajšega paleolitika (45.000–9.500 pr. n. št.). Zunaj Evrope je nekaj paleolitskih glasbil za zdaj znanih le iz Sibirije. Prihod anatomsko modernega človeka v evropski prostor, ki so ga poseljevali neandertalci, označuje začetek mlajšega paleolitika. Od prve najdbe paleolitske koščene piščali konec 19. stoletja pa do danes so jih v Evropi našli že več kot sto. Najstarejše piščali anatomsko modernega človeka izvirajo iz jam Geißenklösterle, Vogelherd in Hohle Fels v Švabski Juri, kjer so v orinjasjenskih plasteh našli piščali, izdelane iz ptičjih kosti (koželjnic jastrebov in labodov) in mamutovine. Njihova starost je ocenjena na 35.000 do 40.000 let. Med najdbami, ki jih arheologi razlagajo kot piščali, izstopajo preluknjane čeljustnice jamskega medveda, značilne so predvsem za slovenski prostor. Poleg tistih v Potočki zijalki so bile najdene še v Mokriški jami ter so časovno vezane na začetek mlajšega paleolitika.
Arheološke najdbe pričajo, da se je glasba pojavila in razvila v paleolitiku (starejši kameni dobi). Paleolitski lovci in nabiralci so živeli z naravo, jo opazovali, raziskovali, iz nje črpali ideje in jo posnemali. V svetu, ki jih je obdajal, so prepoznavali vzorce in zakonitosti, združene v skladno celoto. Del sveta so tudi zvoki, ritmi in melodije. Grmenje, enakomerno kapljanje vode in žvrgolenje ptic je le nekaj prvinskih zvokov, ki so spremljali človeštvo od samega začetka. V nekem trenutku je človek začel posnemati zvoke, ritme in melodije iz narave. Kdaj je iz teh zvokov zavestno ustvaril glasbo, ne vemo, zelo verjetno pa se je glasba, ki je najstarejša umetnostna zvrst, v svojih najpreprostejših oblikah pojavila že ob zori človeštva. Njen nadaljnji razvoj se je odvijal vzporedno z biološkim, kognitivnim in kulturnim razvojem človeka.
Glasba v starejši kameni dobi
Na vprašanje, kaj je glasba, ni preprostega in še manj enoznačnega odgovora, saj so naše predstave o glasbi različne, kot so različni naši glasbeni okusi. V splošnem lahko glasbo opišemo kot zvok, ki nas pritegne s svojim ritmom ali melodijo in ki v nas vzbuja določene občutke in čustva. Ritem in melodija sta temeljni sestavini glasbe, ki jo ločimo na vokalno in instrumentalno. Glasba je danes skupna vsemu človeštvu, poznajo, ustvarjajo in izvajajo jo vse človeške družbe in kulture. Občutek za glasbo nam je prirojen, glasbo prepoznajo in se nanjo odzivajo že dojenčki. Matere s petjem pomirijo in uspavajo otroke, skupno petje in ples pa utrjujeta medsebojne vezi.
Pri obrednih praksah današnjih prvobitnih ljudstev so petje, igranje na glasbila in ples pogosto povezani v neločljivo celoto. Vendar zvok in glasbeni instrumenti v kameni dobi in tudi pozneje niso bili vedno v funkciji ustvarjanja glasbe v ožjem pomenu besede. Preproste žvižgalke in piščali so kamenodobni lovci in nabiralci lahko uporabljali kot signalna zvočila za medsebojno sporazumevanje na večjih razdaljah ali kot zvočila za privabljanje lovnih živali.
Najprej naj bi se razvila vokalna glasba. Vprašanje, kdaj se je pojavil govor, je za poznavanje človekovega razvoja enako pomembno kot vprašanje, kdaj se je pojavila glasba. Pojav govora in glasbe pomeni velik kognitivni preskok, ki skriva možen odgovor na zapleteno filozofsko vprašanje: Kdaj je »človek« postal človek? Paleoantropologi imajo prakticiranje glasbe za pomemben element t. i. modernega obnašanja, ta med drugim vključuje še druge izraze umetnosti in prakse, ki jih povezujemo s simbolnim in duhovnim svetom pračloveka (npr. pokopavanje umrlih).
V jamskih plasteh se ohranijo le glasbila, izdelana iz kosti, mamutovine in rogovja. Glasbila iz lesa, drugih rastlinskih stebel, roževine (rogov) in živalskih kož (npr. bobni), ki so jih v določenih obdobjih paleolitika gotovo imeli, so propadla. Med paleolitskimi glasbili so najštevilčnejše in najbolj prepoznavne koščene piščali, kar ustvarja vtis, da so bile v paleolitiku najbolj razširjeni glasbeni instrument. Nekatere najstarejše koščene piščali, vključno z neandertalsko piščaljo iz Divjih bab, izstopajo po premišljeni izdelavi in svojih glasbenih zmogljivostih. Dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU meni, da njihova dovršenost kaže, da so plod izkušenj in znanja in jih zato ne smemo imeti za prve piščali, temveč za piščali, ki so del daljše tradicije igranja na tovrstne instrumente.
»Možen posredni dokaz o obstoju paleolitske glasbe predstavljajo upodobitve, vgravirane v jamske stene, kamnite bloke in kamne. Z glasbo so povezane upodobitve plesa, ki je vsaj od mlajšega paleolitika naprej imel pomembno vlogo v lovsko-nabiralniških skupnostih. Etnografske raziskave pričajo, da je ples kot ritmično gibanje in oblika neverbalne komunikacije, ki se izvaja skupaj z ritmičnim petjem, ploskanjem, igranjem na bobne in ropotulje, v prvobitnih družbah ena glavnih socialnih aktivnosti. Po daljšem času ritmičnega krožnega plesanja nekateri plesalci padejo v trans, stanje spremenjene zavesti, ki jim omogoča stik z nadnaravnimi silami in onstranstvom. To še posebej velja za šamane,« razloži dr. Matija Turk.
Koliščarske ropotulje
Tudi iz obdobja od bakrene do rimske dobe, ki v naših krajih zajema čas med 4. tisočletjem pr. n. št. in iztekom 5. stoletja n. št., odkritja glasbil in zvočil velika redkost. Še posebej redki so v celoti ohranjeni predmeti. Zato gre prav posebna pozornost trem bakrenodobnim keramičnim ropotuljam z Ljubljanskega barja, ki so del dediščine t. i. Dežmanovih kolišč pri Igu. Naj omenimo, da letos mineva 150 let od odkritja Dežmanovih kolišč na Ljubljanskem barju, ob cesti Ljubljana–Ig severno od Iga. Po številu odkritij ter predvsem odlični ohranjenosti keramičnih in drugih predmetov nobena poznejša raziskava kolišč na Ljubljanskem barju ni presegla Dežmanovih izkopavanj. »Kljub temu pa odlična ohranjenost ropotulj, ki niso bile nikoli razbite, preseneča in navdušuje. Ropotulje namreč oddajajo prav tak zvok, kot so ga poslušali koliščarji sredi 3. tisočletja pr. n. št. Raziskava predmetov z rentgensko računalniško mikrotomografijo in tridimenzionalna slikovna analiza sta pokazali, da so v ropotulji bikonične oblike tri večje, podobno velike in najverjetneje keramične kroglice. Z vrezanimi motivi okrašena ropotulja jajčaste oblike, v kateri je Dragotin Dežman videl upodobitev ježa, vsebuje sedem kroglic zaobljene oblike. Tudi te so najverjetneje keramične. Drugače pa ropotulja s pokončno upodobitvijo ptičje, morda sovje, figure vsebuje zrna oglate oblike, najverjetneje pesek,« pa pove dr. Boštjan Laharnar, Narodni muzej Slovenije.
Glasbila v železnodobni umetnosti
Medtem ko nam del zvočnega sveta starejše železne dobe poustvarijo arheološke najdbe ropotulj, žvenketajočih posod in nakita ter žvenkljač, ga živo dopolnijo prizori situlske umetnosti. Ta je vrhunec dosegla v 5. stoletju pr. n. št. Del njenega klasičnega in ponavljajočega se ikonografskega programa upodabljanja mitoloških predstav in dvornega življenja železnodobne aristokracije so tudi podobe glasbenikov. Ti igrajo na panove piščali, včasih sami, drugič v paru s še enim glasbenikom na panovi piščali ali liri. Glasbeniki običajno igrajo sredi živahnega simpozijalnega dogajanja. Toda niso dvorni zabavljači, saj sedijo na tronih, nosijo vladarska pokrivala ali čelade in strežejo jim pijačo. To velja tudi za igralca na panovo piščal, upodobljena na situlah z Vač in Magdalenske gore. Gre za veljaka, morda naslednika vladarja, ki se mora dokazati ne le v boju in športu, temveč tudi v glasbeni umetnosti.
Izdelava rekonstrukcije neandertalčeve piščali in njen skorajšnji »polet« na Mednarodno vesoljsko postajo
V Narodnem muzeju Slovenije se je kmalu po odkritju najstarejšega glasbila na svetu pojavila potreba po čim bolj verodostojnih kopijah piščali, ki so jih strokovnjaki želeli uporabiti za različne namene. Leta 1997 je mag. Miran Pflaum po rekonstrukciji piščali, ki jo je iz fosilne kosti izdelal dr. Ivan Turk, vodja arheoloških izkopavanj v jami Divje babe, oblikoval več mavčnih rekonstrukcij. Ker rezilni rob tedaj še ni bil prepoznan, je bil rob na zgornjem koncu ravno odrezan. Za glasbene preizkuse, ki jih je izvajal Drago Kunej, ZRC SAZU, so nekatere imele na spodnji strani spodaj luknjico, druge so bile brez nje. Leta 2015 so strokovnjaki na podlagi računalniških mikrotomografskih posnetkov v sodelovanju z Andrejem Žužkom iz podjetja Intri z uporabo kapljičnega utrjevanja prašnega materiala izdelali prve bele in barvne kopije piščali. Prašni tisk razmeroma natančno posnema original, ne omogoča pa natančne reprodukcije barv, zato je treba izdelke za bolj verodostojen videz pobarvati ročno. Bistveno bolj natančne in trpežne tiske piščali smo nato dobili z laserskim sintranjem iz najlonskega poliamida, ki so prav tako enobarvni, običajno beli. Naslednji korak je bila priprava in izdelava novega modela rekonstruirane piščali. Rekonstrukcij je bilo do tedaj narejenih že kar nekaj, tako iz kosti jamskega oziroma sodobnega medveda, kot tudi iz lesa, mavca, keramofiksa in nekaterih drugih materialov. Da bi bil nov model rekonstrukcije kar najbolj skladen z originalom, so se odločili v celoti uporabiti z mikrotomografskim skeniranjem pridobljen 3D-model originala in mu dodati rekonstruirane manjkajoče dele. Popolna rekonstrukcija, ki jo je Ivan Turk leta 2009 predlagal Ljubenu Dimkaroskemu, je bila prvič objavljena leta 2005. Rekonstruirani deli 3D-skena koščene piščali Ljubena Dimkaroskega so bili računalniško sestavljeni s skenom originalne piščali v nov digitalni 3D-model rekonstruirane piščali. Kot zanimivost, ena od rekonstrukcij iz najlonskega poliamida z lasersko vgraviranima napisoma Tidldibab Slovenia in International Space Station je po zamisli arheologa Boštjana Odarja leta 2017 z umetnikom Draganom Živadinovom potovala tudi v Zvezdno mesto. Do Mednarodne vesoljske postaje, tudi ena od idej, še ni prispela.