Panojska razstava je nastala v okviru bilateralnega projekta Po poteh evropske železne dobe / Paths and pathways to Iron Age Europe. Raziskovalni projekt temelji na topografskih in prostorskih analizah s pomočjo orodij GIS. Geografski informacijski sistemi (GIS) in z njimi povezana računalniška orodja so v arheologiji poznana že nekaj desetletij. Z novimi raziskavami, metodološkimi pristopi in napredkom v tehnologiji se njihov potencial iz leta v leto povečuje. Hkrati nastajajo nove podatkovne baze, ki dopolnjujejo že obstoječe in nam omogočajo nove in boljše načine preučevanja prostora in arheološke krajine.

Dr. Matic Zupan, soavtor razstave, Narodni muzej Slovenije: »Za osnovo smo vzeli digitalni model reliefa, ki nastane z laserskim skeniranjem površja iz zraka. Z njim lahko izračunamo, koliko časa in energije človek porabi za hojo čez posamezen del pokrajine. Z orodji GIS smo iz teh podatkov modelirali več možnih poti in jih nato združili s preostalimi arheološkimi podatki o najdiščih. Tako lažje razumemo, kje so se ljudje v preteklosti najverjetneje gibali. Če so arheološka najdišča točke v prostoru, kjer so ljudje prebivali, pokopavali svoje bližnje in opravljali vsakdanja dela, skušamo z računalniškimi simulacijami med njimi narisati niti – verjetne poti, po katerih so se gibali. Ker imamo arheologi ves čas opravka z nepopolnimi podatki, polnimi ‘šuma’, združujemo materialne ostanke z digitalnimi modeli in simulacijami, da bi dobili čim bolj jasno sliko človekove preteklosti.«

V bronasti in starejši železni dobi (okvirno med 2000 in 500 pr. n. št.) so ljudje, živali in predmeti potovali po evropski celini v okviru raznih izmenjav. Številne poti so povezovale različne skupnosti, uporaba vozov pa se je postopoma širila. Arheološke ostaline prazgodovinske prometne infrastrukture so slabo ohranjene, saj so jih uničili poznejši posegi, kot sta intenzivno poljedelstvo in sodobna gradnja. Projekt Po poteh evropske železne dobe / Paths and pathways to Iron Age Europe (Univerza Clermont Auvergne in Narodni muzej Slovenije) ponuja izviren način, kako se spopasti s tem problemom: računalniško simulacijo. S pomočjo numeričnih izračunov je mogoče rekonstruirati možne ali verjetne poti. Veljavnost simuliranih modelov se preverja s primerjavo razprostranjenosti prazgodovinskih naselbin in grobišč. Trenutno so v raziskavi tri regije: gorski masiv Cantal (Francija), Posavsko hribovje (Slovenija) in polotok Jutlandija (Danska).

Slovenski raziskovalci se ukvarjajo s Posavskim hribovjem
Dr. Matic Zupan, soavtor razstave, Narodni muzej Slovenije: »Gre za zelo hribovit in geografsko dinamičen prostor v okolici železnodobnega središča Vače (situla), poln ozkih dolin in visokih grebenov. Prav ti grebeni povezujejo vrhove vzpetin, na katerih najdemo prazgodovinske naselbine, t. i. gradišča, zato je idealno za preverjanje, kako so bila ta gradišča med seboj povezana in po katerih poteh je teklo vsakdanje življenje.«

V hribovitem svetu se pojavi drugačen vzorec gibanja. Primer z območja vzhodno od Litije kaže, da se modelirani koridorji najprej dvignejo iz manjše doline na zahodu, nato pa potekajo naprej po visokih grebenih. Takšna smer gibanja je smiselna za razumevanje povezav med gradišči, saj prav grebeni povezujejo vrhove, na katerih ta ležijo. Tudi v tem primeru naletimo na posamezne gomile, ki se nahajajo tik ob modeliranih koridorjih.