Najstarejša umetnostna zvrst – glasba se je pojavila v starejši kameni dobi – paleolitiku, v trenutku, ko je človek s svojim telesom, s ploskanjem ali udarci rok ob telo, začel posnemati zvoke, ritme in melodije iz narave. Obredi, verovanja, miti, zgodbe in skupno ognjišče so združevali in povezovali ljudi. Verjetno je bila prav potreba po utrjevanju družbenih in duhovnih vezi s svetom glavni vzgib za razvoj glasbe, petja in plesa.
Razvoj glasbe je potekal vzporedno z biološkim in kulturnim razvojem človeka. Vendar zvok in glasbeni inštrumenti niso bili vedno v funkciji ustvarjanja glasbe v ožjem pomenu besede, lovci in nabiralci so jih lahko uporabljali tudi kot signalna zvočila ali kot zvočila za privabljanje lovnih živali.
Zvočila in glasbila od paleolitika do novega veka
Prvi glasbeni inštrumenti so bili najverjetneje kamni in kosti, ki so jih uporabljali kot tolkala. Med paleolitskimi glasbili so najštevilnejše in najprepoznavnejše najdbe koščene piščali. Nekatere, vključno s piščaljo iz Divjih bab, se odlikujejo po premišljeni izdelavi in svojih glasbenih zmogljivostih. Izdelava in uporaba namensko izdelanih glasbil oziroma zvočil, ki imajo svoj izvor v paleolitiku, sta se v različnih delih sveta nadaljevali vse do moderne dobe.
Med izkopavanjem bakrenodobnih koliščarskih naselbin pri Igu so našli odlično ohranjene keramične ropotulje. Te še dandanes oddajajo prav tak zvok, kot so ga poslušali koliščarji sredi 3. tisočletja pr. n. št. Ropotulje poznamo tudi iz železne dobe: v grobovih pri Podzemlju v Beli krajini so odkrili keramične ropotulje v obliki ptice in buče. Žvenkljače so bile svojstvene oblike palic iz bronaste pločevine z različno dolgimi verižicami in nanje nameščenimi obeski. Z njihovim potresavanjem so proizvajali kovinski žvenket.
Situlska umetnost je vrhunec dosegla v 5. stoletju pr. n. št. Med upodobitvami mitoloških predstav in dvornega življenja železnodobne aristokracije so tudi podobe glasbenikov. Ti igrajo na panove piščali, včasih sami, drugič v paru s še enim glasbenikom na panovi piščali ali liri. Iz poznejših obdobij na razstavi spoznamo med drugim še piščali, drumlice, lovski rog, piščali za dude ter slonokoščeno kljunasto flavto (ok. 1700).
Jama Divje babe I
Pod severnim robom Šebreljske planote v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju leži jama Divje babe I. Med letoma 1980 in 1999 je v jami sistematično izkopaval Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Raziskani jamski sedimenti, ki so bili pri vhodu odkopani 12,5 metra globoko, so se odložili v zadnji ledeni dobi in so stari od 115.000 do 40.000 let. Jamo, ki je bila predvsem brlog jamskih medvedov, so občasno obiskovali neandertalci.
Neandertalsko koščeno piščal so v jami odkrili leta 1995, in sicer v srednjepaleolitski (musterjenski) plasti. Radiometrično datiranje je pokazalo, da se je plast s piščaljo odložila pred 50.000 do 60.000 leti. Časovni okvir in spremljajoče najdbe postavljajo piščal v čas neandertalcev. Preluknjana stegnenica mladiča jamskega medveda, ki je že po videzu spominjala na piščal, je pritegnila izjemno pozornost.
Tehnične in glasbene raziskave neandertalčeve piščali
Na ključno vprašanje, ali so luknje naravne (posledica ugrizov zveri) ali umetne (delo neandertalca), ni bilo lahkega odgovora. Na razstavi se podrobno seznanimo s postopki, s katerimi so raziskovalci preverjali možnosti nastanka lukenj in njihove razporeditve. Rezultati ne podpirajo teze o zverskem izvoru lukenj, izkazalo pa se je, da je enake luknje kot na piščali mogoče izdelati z uporabo koničastih kamnitih in koščenih orodij, kakršna so našli v Divjih babah.
Bistven del preučevanja paleolitskih glasbil so zvočni in glasbeni preizkusi. Neandertalčevo piščal sta z glasbenega vidika kmalu po odkritju prva preučila akustik in raziskovalec ljudskih glasbil Drago Kunej in etnomuzikologinja Mira Omerzel - Mirit ter potrdila, da je nanjo mogoče igrati kot na piščal. Drago Kunej je izdelal različne rekonstrukcije piščali z dvema ali tremi luknjami, ki so temeljile na tedanjih ugotovitvah o številu lukenj, in poskušal ugotoviti različne načine igranja.
Skoraj 15 let po odkritju je piščal pritegnila akademskega glasbenika Ljubena Dimkaroskega, ki je v sodelovanju z Ivanom Turkom in ob upoštevanju vseh dotedanjih ugotovitev iz fosilne stegnenice mladiča jamskega medveda izdelal novo rekonstrukcijo piščali s štirimi luknjami. Kot ustnik je uporabil ožji konec piščali, kjer je ohranjen del rezilnega roba. Na tako rekonstruiranem glasbilu je mogoče izvajati legato, stakato, dvojni in trojni jezik, frulato, glisando, kromatiko in trilerje. Obseg glasbila je tri oktave in pol.
Akademski glasbenik Boštjan Gombač pri preizkušanju različnih izvedb rekonstruiranih piščali z Narodnim muzejem Slovenije sodeluje od leta 2016. Na najbolj verno rekonstrukcijo, izdelano s pomočjo natančnega 3D-modela originala, je 8. februarja 2025 zaigral na uvodni slovesnosti ob odprtju Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025, predstavil pa jo je tudi na odprtju razstave v Narodnem muzeju Slovenije 26. junija 2025.