Z drevjem poraščen zeleni otoček, na njem cerkev z rdečo streho in
belim zvonikom, ki se zrcali na jezerski gladini, v ozadju gozdovi in gore –
Blejsko jezero z otokom sredi alpske pokrajine je s svojo lepoto eden najbolj
prepoznavnih krajev Slovenije.
Ta podoba, občudovana doma in po svetu, naj bo odeta v pisane
barve pomladi, zastrta z nevihtnimi oblaki ali zleknjena v belo spokojnost,
posreduje dragoceno izročilo preteklosti. Ljudje so na blejskem koncu živeli,
odkar se je umaknil ledenik in pustil za seboj jezero z otokom. Poimenovali so
reke, hribe in doline, si zgradili bivališča in speljali poti, kmetovali in
trgovali, iskali surovine in izdelovali predmete, ustvarjali in uničevali,
molili, častili, pokopavali umrle. Arheološka najdišča in spomeniki, kot je
tisočletni grad na pečini, razkrivajo bogastvo blejske kulturne krajine.
Blejski otok je že v preteklosti veljal za sveti kraj, tako kot
globine jezera in vrhovi gora. Od srednjega veka so romarji od blizu in daleč
tja prihajali k Jezerski Mariji po tolažbo in pomoč. V 19. stoletju so z
razvojem zdraviliškega turizma Bled vse bolj množično obiskovali tudi popotniki
in turisti, željni lepot in blagodejnih vplivov narave. V tisti dobi
slovenskega narodnega prebujenja je pesnik France Prešeren Blejski otok izbral
za eno od osrednjih prizorišč svoje pesnitve o pokristjanjenju Slovencev in s
tem slovenske zgodovine. Lepotije Bleda z okolšno je povzdignil v podobo raja in Bledu pripisal simbolni
pomen.
Ta pomen in vlogo Blejskega otoka
v zgodovini, kulturi in narodni zavesti Slovencev prikazuje razstava Narodnega
muzeja Slovenije v Proštiji, a obravnava tudi simbole Slovenije, povezane z Bledom, kot so najvišja gora Triglav,
zastava, grb in himna ter slovenski jezik. Trubarjeve besede stati inu obstati iz najstarejše
slovenske knjige simbolizirajo samobitnost Slovencev kot naroda, Prešernovi
verzi v slovenski himni Žive naj vsi
narodi pa izražajo njihovo težnjo po miru, svobodi in sodelovanju v svetu.