SI
Narodna noša Agneze NosanKostum za posebne priložnosti
8. 2. 2024 do 5. 5. 2024

»Narodna noša« Agneze Nosan

Kostum za posebne priložnosti

Vitrina meseca, na ogled od 8. februarja do 5. maja 2024, Metelkova

Črno-bela fotografija 8 oseb v različnih pripadnostnih kostumih.
Marija Adamič (skrajno desno), mati Bojana Adamiča, v »gorenjski narodni noši« (hrani Narodni muzej Slovenije)
Fotogafija navedenih oseb, ga. Adamič v rokah drži odlikovanje.
Predaja zapuščine družine Adamič. Z leve proti desni: Tomislav Kajfež, mag. Darko Knez, Alenka Adamič in Renny Rovšnik.
Celopostavna fotografija gospe z uokvirjeno oljno sliko v rokah.
Alenka Adamič predaja Narodnemu muzeju Slovenije sliko Marije Adamič v narodni noši.

Z obleko izražena istovetnost Slovencev

V slovenskem jeziku besedo noša zasledimo že v 18. stoletju, razvila se je podobno kot nemška beseda Tracht (nošenje – noša, tragen – Tracht). Uporabljali so jo za označevanje oblačilne podobe, značilne za ljudi določene skupnosti. Tako se je razvil izraz narodna noša, v stroki pa se uporablja pripadnostni kostum.

Na Slovenskem se je narodna noša začela razvijati sredi 19. stoletja, imela je pomembno vlogo pri oblikovanju narodne zavesti in pripadnosti. Takratni izobraženci so se zavedali, da tudi z oblačenjem izkazujejo lojalnost neki politični struji ali narodu. Lahko zapišemo, da je lahko obleka oziroma preobleka prav tako del politične propagande. Narodnim buditeljem se je zdelo primerno, da s pripadnostnim kostumom izkažejo pripadnost slovenskemu narodu. Med brskanjem po časopisih iz leta 1846 zasledimo vest o tem, da so v ljubljanskem gledališču pripravili predstavo, v kateri so uporabili »slovensko nošo kot pripomoček za bujenje narodne zavesti«.

V 19. stoletju je bilo kmečko prebivalstvo pretežno slovensko in izobraženci so se zavedali, da ravno ta sloj tvori jedro slovenstva. Zaradi industrijskega razvoja ter trgovanja v tujih deželah se je postopoma začela brisati meja med oblačenjem meščanov in podeželanov. Pri kmečkem prebivalstvu so v materialih oblačil in njihovih krojih začele izginjati posebnosti, ki so dotlej določale njihovo oblačilno podobo.

Vse do druge polovice 19. stoletja najdemo pogoste omembe kranjske narodne noše. Ob koncu stoletja pa se prvič pojavi izraz gorenjska noša; izraz narodna noša takrat še ni bil v rabi. Pri raziskovanju dvajsetih let 20. stoletja gorenjsko nošo zasledimo pogostokrat in v več različicah. K razvoju pripadnostnega kostumiranja Gorenjcev sta pripomogla tudi tedanja kraljica Srbov, Hrvatov in Slovencev Marija Karađorđević in njen prvorojenec Peter, ki sta se v njej večkrat pojavila na protokolarnih obiskih. Tako je sčasoma gorenjska narodna noša dobila pomen predstavljanja slovenstva.

V času med svetovnima vojnama je narodna noša – preobleka za posebne priložnosti – postala vedno bolj uniformna, za kar je več vzrokov. Postala je kostum, katerega namen je bil kazati posebnosti oblačilne dediščine naroda, a hkrati razvijati občutek narodne enovitosti in enotnosti. Spremenile so se potrebe ljudi, na trgu je bilo vse več novih materialov, ljudem so bili vedno bolj dostopni. Zaradi tega je prihajalo do vedno večjih sprememb pri izdelavi in oblačenju narodne noše. Ljudje so že skoraj pozabili na čas, ko sta se oblačilni videz meščanov in kmečkega prebivalstva popolnoma razlikovala.

Ženskagorenjska noša oziroma gorenjski pripadnosti kostum je bogat z notranjimi variacijami, ki jih opazimo v različnem krojenju srajc, dolžini in gubanju kril, obliki pokrival in drugem. Osnovne sestavine vključujejo bele rokavce (ošpetel), krilo z životkom in predpasnik, a celote ni brez usnjenih čevljev z vezalkami, nogavic z bunkicami, spodnjih hlač in spodnjih kril, sklepanca, robca, ovratne rute z resami in pokrivala – avbe, zavijače ali peče. Vsak od teh elementov ima svojo zgodovinsko in kulturno pomembnost, ki se prenaša skozi generacije, ustvarjajoč prepoznavno podobo narodne noše.

Oblikovala se je tudi precej jasna podoba moške gorenjske noše, ki je pridobila pomen vseslovenske – torej narodne noše oziroma slovenskega pripadnostnega kostuma. V najbolj znani in razširjeni podobi vključuje visoke usnjene škornje, podkolenske irhaste hlače, belo srajco, žameten telovnik, ovratno ruto in črn klobuk.

Danes se v narodno nošo, ki v temeljih izvira iz Gorenjske, oblačijo številni Slovenci, tudi Slovenci v zamejstvu ter ljudje, ki delujejo v folklornih skupinah in s tem predstavljajo Slovence in njihovo tradicijo po vsem svetu.

Zbirka Adamič

Narodni muzej Slovenije je v obdobju med letoma 2017 in 2021 pridobil 91 predmetov iz zapuščine Bojana Adamiča, slavnega dirigenta, skladatelja, avtorja filmske in gledališke glasbe, aranžerja ter fotografa. Muzeju jih je podarila njegova hčerka Alenka Adamič. Med pridobljenimi predmeti je posebej zanimiva gorenjska narodna noša, ki je pripadala skladateljevi babici Agnezi Nosan. Izdelana je bila na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ob noši je zanimiva slika, na kateri je upodobljena skladateljeva mati Marija Adamič v prav tej noši. Pomembno je omeniti, da je sliko leta 1920 naslikal Adamičev stric Viktor Adamič.

Del zbirke so tudi stari družinski molitveniki, ki so pripadali Adamičevi materi. Poleg tega so med pridobljenimi predmeti tudi pianino Bojana Adamiča, njegov električni klavir ter odlikovanja, nagrade in priznanja iz obdobja med letoma 1945 in 1995.

Družina Adamič

Agneza Nosan, babica Bojana Adamiča, se je rodila okoli leta 1852 na Blejski Dobravi in umrla leta 1922 v Dolenji vasi, kjer je tudi pokopana. Bila je dvakrat poročena. Iz prvega zakona sta preživela dva od štirih otrok, Marija in njen mlajši brat Francelj; v drugem zakonu ni imela otrok.

Hči Agneze Nosan, Marija Nosan, se je rodila leta 1891 v Gotenici. Živela je v Dolenji vasi, dokler ni spoznala moža Antona Adamiča, ki je službeno deloval v Ribnici. Imela sta dva otroka, Antonijo in Bojana. Bojan Adamič se je nato poročil z Barbaro Černič, v njunem zakonu pa se je rodila hčerka Alenka.


V tokratni vitrini meseca predstavljamo obleko, ki je bila last Agneze Nosan, babice slavnega dirigenta Bojana Adamiča. 

Vabljeni na ogled!


Avtorica vitrine: Renny Rovšnik

Literatura

Knific, B., 2003. Vprašanje narodne noše na Slovenskem. Njen razvoj od srede 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Str. 435–468. Dostopno na www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-D6MQDACZ (10. 1. 2024).

Knific, B., 2012. Slovenskost pripadnostnega kostumiranja Gorenjcev. Vizualna pričevanja o pripadnostnem kostumiranju Gorenjcev in nekaj misli o gorenjskosti »slovenske narodne noše«. Str. 213–243. Dostopno na cdn.domdesign.com/users/SEDDrustvo/Site/sites/sed-drustvo.si/modules/Domino/Files/strokovni-posvet-etnologija-in-slovenske-pokrajine-gorenjska.pdf (10. 1. 2024).

Klobčar, M., in Knific, B., 2021. Pokažem se fantu v pisanem gvantu. Ob petdesetih Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine. Kamnik: Zavod za turizem in šport.

Makarovič, M., 2011. Oblačilna kultura v zgornji Savinjski dolini. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Žagar, J., 2011. Med naravo in kulturo. Vodnik po stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja. Obleka in tekstil drugih namembnosti. Str. 70–78. Dostopno na file:///C:/Users/ReNNy/Downloads/med_naravo_in_kulturo%20(1).pdf (10. 1. 2024)

 

 

Prijavite se na e-novice