Krajinsko slikarstvo in knjige
Med obiskovalci galerij in muzejev je veliko
ljubiteljev krajinskega slikarstva. Izpod rok umetnikov je nastalo veliko
število slovitih krajin, zato je zelo težko izbrati najlepše, najpomembnejše
ali najočarljivejše. Pred katero umetnino bi stali najdalje? Vrnitev lovcev (P. Brueghel, 1565), Pokrajina z gradom (P. P. Rubens, ok.
1636), Polje poljskega maka (V. van
Gogh, 1890), Zimska pokrajina v Kragerju (E. Munch, 1925-31)? Morda bi raje izbirali med slovenskimi avtorji, kot so
Marko Pernhart, Anton Karinger, France Pavlovec, Veno Pilon, Franc Novinc,
Henrika Šantel, Alenka Gerlovič? Vas katera mika?
Iz zbirke slik Narodnega muzeja Slovenije
izpostavimo Steinbergov Ribolov na Cerkniškem
jezeru (1714), Pernhartov Vrh
Triglava (sredina 19. stoletja), Jamove breze iz Laxenburga (1909), Jakopičeve Križanke (začetek 20. stoletja).
Likovno upodobitev, katere glavno vlogo ima
pokrajina, imenujemo krajina ali krajinsko slikarstvo oziroma pejsaž. Jedrnato
rečeno je to izrez iz narave. Razlikujemo več vrst krajin kot sta urbana
(veduta, panorama) in neurbana (upodobitev gora, rek, slapov in morij). Na krajinskih slikah zasledimo tudi urbane elemente in človeške figure, ampak imajo drugoten
pomen. Krajine so ločijo prav tako glede na slog slikanja in ustvarjalčev
pristop – so realistične, idealistične ali nekaj med obema. Med idealističnimi
se v likovni umetnosti pogosto pojavlja arkadijska krajina.
Od zametkov do
samostojne krajine
Začetke krajine srečamo že v staroegipčanskem stenskem slikarstvu, pejsaže pa v grškem helenističnem
slikarstvu, ki se žal ni ohranilo. Poznamo primere iz rimske umetnosti, denimo, stenske poslikave iz Pompejev. V srednjem veku je imela krajina dokaj
podrejeno oziroma zgolj simbolno vlogo. V 14. in 15. stoletju so slikarji bistveno spremenili odnos do narave
in živega sveta.
Slovensko krajinarstvo
Slovenija s svojo raznolikostjo –
morjem, kamnitim Krasom, gorato Gorenjsko, valovito Dolenjsko in Panonsko
nižino – nudi umetnikom nemalo navdiha za ustvarjanje. Prvo samostojno krajino
srečamo na cerkvenih freskah 15. stoletja, gre za gričevnato okolje z grajsko
arhitekturo ali utrjenimi mesti. V 16. stoletju postane pogost motiv soba, ki
nam za zaprtim oknom ali vrati nudi pogled v pokrajino (na primer freske na
Križni gori nad Škofjo Loko, 1510). Nekatere značilnosti se prenesejo še v 17.
stoletje, značilne so freske v grajski kapeli na Ortneku mojstra z monogramom
HGG. Na tem mestu moramo omeniti tudi številne Valvasorjeve vedute. Lep primer
tipičnega aristokratskega pejsaža (domišljijska prostranstva z mitološkimi junaki
in antičnimi razvalinami) 18. stoletja so freske v viteški dvorani v Brežicah.
Na slikarje so vedno vplivala potovanja v tuje dežele. Med izrazitimi baročnimi
ustvarjalci omenimo Lovra Janšo, medtem ko je Franca Kavčiča že pritegnila
klasicistična mitološka tematika. V krajinskih umetninah sredine 19. stoletja
začutimo romantično maniro, pa naj bodo to dela F. K. Goldensteina, A.
Karingerja ali M. Pernharta. Vsi našteti so ustvarjali pod vplivom dunajske
krajinske šole in spremenili baročno veduto v bidermajersko krajino, ki je
postajala vse bolj realistična. Okrog leta 1860 postanejo planine pravi modni
krik, a za evropskimi slikarji smo zaostajali približno pol stoletja. Med
listanjem monografij najdemo romantično krajino na stvaritvah znanih slovenskih
portretistov, kot so J. Tominc, M. Langus in M. Stroj. Akademski realistični
pejsaž je zanimal zlasti A. Koželja, I. Franketa, J. Germa in A. Grilca. Vrh v
slovenskem krajinarstvu so dosegli impresionisti Grohar, Jama, Sternen in
Jakopič, ki so ustvarjali v okolici Škofje Loke, imenovane slovenski Barbizon.
Ekspresionistom so bili bližji Primorska, dolenjski Kras in Štajerska – med
njimi izpostavimo brata Kralj, Pilona in brata Vidmar. Božidar Jakac je bil pri
izboru svojih motivov dosti bolj liričen slikar. Izjemen krajinar iz obdobja
med obema vojnama je France Pavlovec s svojimi izrezi obsavske pokrajine. Okrog
leta 1930 lahko v slovenski umetnosti zaznamo novi val, ki je prihajal iz
Zagreba in Prage. Šibek odmev fauvizma začutimo v Maleševih maloštevilnih
pejsažih. V času pred drugo veliko vojno in nekaj let po njej so bili najbolj
vidni tako imenovani barvni realisti – med njimi Z. Didek, F. Mihelič, N.
Omersa. Pod vplivom pariške šole pa je S. Kregar razvijal nadrealistični
pejsaž. Po osvoboditvi so slikarji ustvarjali tudi abstraktno predelano
krajino, iz Evrope in Amerike pa je prihajal nov slog – konstrukcijska
geometrična krajina. Naštejmo vsaj nekaj likovnih umetnikov: A. Černigoja, R.
Debenjaka in L. Spacala. Kot nasprotje idilični krajini, se je izoblikovala
tudi industrijska krajina (na primer dela M. Dovjaka). Povojni generaciji
slikarjev je bila krajina prav tako povod za pristno osebno izpoved (J. Bernik,
M. Krašovec, F. Novinc). Ob koncu šestdesetih in skozi sedemdeseta leta je
slovensko umetniško srenjo preveval nov duh – tako imenovano novokrajinarstvo.
Z njim so se ukvarjali predvsem gorenjski umetniki, čeprav se je smer razširila
tudi na ostale slovenske pokrajine. Med najbolj vidnimi ustvarjalci naštejmo
vsaj H. Gvardjančiča, D. Lipovca, F. Novinca, I. Šubica. Ti slikarji so pustili
za seboj tradicionalno realistično krajino in se lotili likovno preoblikovane
krajine. V svoja dela so vnašali tudi elemente pop-arta in novega realizma.
Prisrčno vabljeni na ogled!
Avtorica: Urša Pajk