Ko se vozimo po Ižanski cesti, na levi in desni strani
opazimo posamezna drevesa, grmovje, visoke trave, grabne in obdelana polja. Na
površini stoji voda in njive so izstopajoče črne. Nahajamo se na barju oziroma
morostu. Tu zaradi kislih šotnih tal ne rastejo žita, pač pa koruza. Ko
prispemo skoraj do naselja Ig, se zemlja spremeni, postane rjava in peščena.
Nahajamo se na območju vršaja reke Iščice, na rodovitni zemlji, primerni za
gojenje žit. Na rahlo dvignjenih robovih poplavnih ravnic in na vršajih rek
Borovniščice in Iške, so že neolitski prebivalci ižanskega v 5. tisočletju pred
našim štetjem kot prvi poljedelci na naših tleh gojili ječmen in pšenico, v 4.
tisočletju tudi lan, medtem ko so rimski prebivalci na Igu poznali že več vrst
pšenice, ječmen, piro, proso in rž. Odkrite so bile tudi stročnice, kot so bob,
grah in leča.
Zaradi izsuševanja zemlje in boljše odpornosti semen danes
na Ljubljanskem barju sejejo poleg že navedenih žit in koruze še ajdo in novo križano žito
med pšenico in ržjo, triticalo.
Želimo vam prijeten mesec junij, obogaten s soncem in cvetočimi polji, izleti in obiskom kakšne galerije ali muzeja. Vabljeni v knjižnico Narodnega muzeja Slovenije!
Avtorica vitrine: Barbara Hofman