SI
Danes odprto
Muzejska10:00 - 18:00
MetelkovaZaprto
Grad Snežnik11:00 - 15:00
Blejski grad09:00 - 17:00
Ad Pirum11:00 - 22:00

Portret ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa

Portret ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa
Predmet:Portret ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa
Avtor:Franz Karel Strezek (1809–1885)
Datacija:Pozna petdeseta leta 19. stoletja
Tehnika:Fotografija – vizitni portret
Dimenzije:89 x 59 mm (fotografija), 104 x 63 mm (nosilni kartonček)
Inv. št.:F-1805/6
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)
Napis na hrbtni strani nosilnega kartončka: Atelier Photographie / von / F. K. STREZEK / WIEN, / Leopoldstadt, / a. d. Ferdinandsbrücke / N.o / 7.

Opis

Začetno obdobje fotografije na ozemlju nekdanje Avstrije so zaznamovali tudi fotografski portreti ljubljanskih škofov. Podoba knezoškofa in od leta 1826 nadškofa Antona Alojzija Wolfa je prva v nizu fotografskih portretov ljubljanskih ordinarijev in sovpada z uvodnim obdobjem fotografije na Slovenskem. Predstavlja lik štiriindvajsetega nadpastirja osrednje škofije na Kranjskem (za ljubljanskega škofa je bil Wolf umeščen leta 1824; dve leti za tem je papež Leon XII. ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo, Wolfa pa v nadškofa). Posnetek je delo poklicnega dagerotipista Franza Karla Strezka, dunajskega priseljenca češkega rodu, enega od pionirjev fotografije in pomembnega fotografa eksperimentatorja s sredine 19. stoletja na Dunaju. Strezek se je leta 1839/1840 iz Prage preselil v prestolnico takratnega avstrijskega cesarstva, leta 1844 prevzel fotografski atelje Carla Schuha in zaslovel zlasti kot portretni fotograf.

Miniaturna fotografija z Wolfovo doprsno podobo sodi med znanilke in predhodnice nove ere portretiranja v tedaj novem mediju, a vendar jo je težko označiti za portretno fotografijo v pravem pomenu besede. Prizor namreč ni neposredni posnetek po modelu, temveč fotografska preslikava Kriehuberjeve portretne litografije. Grafični opus sijajnega bidermajerskega litografa Josefa Kriehuberja (1800–1876), v svoji dobi najuglednejšega in najbolj zaželenega dunajskega portretista, obsega neskončno vrsto odličnikov tedanjega avstrijskega cesarstva. Grafik je ljubljanskega nadškofa postavil v eksterier pred minuciozno skicirano veduto pokongresne Ljubljane; od leta 1849 je bil ordinarij tudi njen častni meščan. Med portreti ljubljanskih škofov je to dokaj redka ikonografska sinteza, ki v smiselno celoto združuje portretni in vedutni motiv (podobo cerkvenega dostojanstvenika in genius loci njegovega delovanja). Knezoškof je predstavljen v izrezu do pasu, ogrnjen v ogrinjalo (cappa magna) in kot knezoškof z moceto iz dragocenega hermelinjega krzna. Okrog vratu nosi rabat, na verižici naprsni križec, pektorale.

Grafični izvirnik je nastal leta 1835, to je dobro desetletje po škofovi umestitvi na visoko kleriško pozicijo, tiskan in izdan pa je bil v graški založbi Leykam, eni najstarejših in najpomembnejših na ozemlju tedanje Avstrije.

Verjetno še za Wolfovega življenja, torej pred letom 1859, je Franz Karl Strezek Kriehuberjevo portretno litografijo fotografsko preslikal in v miniaturnem formatu razmnožil kot vizitni portret. Posnel in izdal ga je v svojem takratnem ateljeju v poslopju levo od Ferdinandovega mostu v mestnem okraju Leopoldstadt; sredi 19. stoletja je bil to eden prvih profesionalnih fotografskih studijev na Dunaju, Strezek je tam deloval med letoma 1851 in 1860. Razmnožil ga je v vizitnem formatu – to je bila fotografija, razvita na tankem fotografskem papirju najmanjšega formata, nalepljena na nosilni kartonček povprečnih dimenzij 105 x 65 mm. Manira vizitnih portretov se je iz Pariza razširila po vsej Evropi in okoli leta 1857 dosegla tudi Dunaj. Portretiranci so tak portret uporabljali za osebno identifikacijo v družbeni komunikaciji, pozneje pa se je uveljavil tudi kot zbiralski objekt.

Fotografija s podobo visokega cerkvenega dostojanstvenika je v polstoletnem obdobju – od uveljavitve fotografskega medija sredi 19. stoletja, tj. kmalu po fazi prvih eksperimentov in iznajdb pa do zgodnjega dvajsetega stoletja – razvila večstransko uporabno vrednost. Fotografski portret tedaj ni igral le vloge že omenjenega in zelo priljubljenega vizitnega portreta. Bil je tudi most na poti k umetniškemu žanru, saj so ga s pridom uporabljali tudi slikarji kot vizualno predlogo pri prenosu portretirančeve fiziognomije na slikarsko platno. Fotografija je bila dragocena tudi z zgolj dokumentarne plati, saj je natančneje od umetniškega dela izpričevala portretirančev videz, hkrati pa omogočala hitro dokumentiranje z njim povezanih dogodkov. Fotografski postopki so omogočali tudi neomejeno razmnoževanje, kar je privedlo do prakse obešanja škofovskih podob v zakristijah, župniščih in kleriških prebivališčih, pa tudi do zbiranja in hranjenja fotografij manjših formatov v zasebnih zbirkah in albumih.

Fotografija (kakor pred njo že grafika) je imela tudi v primeru knezoškofa Wolfa vlogo slikarske predloge. Tako sta bila Strezkov vizitni portret in izhodiščna Kriehuberjeva litografija v nadaljevanju opora slikarjem pri slikanju Wolfove podobe. Kot vizualna prototipa sta pristala v likovnih delavnicah Štefana Šubica (o/pl, 1847, Muzej in galerije mesta Ljubljana), Božidarja Jakca (rdeča kreda, list iz mape Galerija ljubljanskih škofov, 1938, Semeniška knjižnica v Ljubljani) in nemara tudi anonimnega risarja Wolfovega nedokončanega portreta (grafitni svinčnik, Muzej in galerije mesta Ljubljana).

Za nadaljnje branje

First, Blaženka, V škofovskem ornatu pred fotografskim objektivom. Fotografski portreti ljubljanskih škofov v drugi polovici 19. stoletja / In the Bishop’s Attire in Front of a Camera. Photografhic Portraits of the Bishops of Ljubljana in the Second Half of the Nineteenth Century, v: Predmet kot reprezentanca. Okus, ugled, moč / Objects as Manifestations of Taste, prestige and Power, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2009 (2010), str. 303–304.

Danes odprto
Muzejska10:00 - 18:00
MetelkovaZaprto
Grad Snežnik11:00 - 15:00
Blejski grad09:00 - 17:00
Ad Pirum11:00 - 22:00
 

 

Prijavite se na e-novice