SI

Portret ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja

Portret ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja
Predmet:Portret ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja
Avtor:Francesco Benque (1841–1921)
Datacija:1864/1869
Tehnika:Fotografija (vizitni portret)
Dimenzije:94 x 56 mm (fotografija), 105 x 60 mm (nosilni kartonček)
Inv. št.:F-1342
Signatura levo sp. na nosilnem kartonu: F. BENQUE; desno sp.: TRIESTE; pod škofovo desnico je v rokopisu diskretno oštevilčena fotografska plošča: 5969; napis na hrbtni strani: F. BENQUE / Fotografia / DIETRO SANT’ANTONIO VECHIO / via dell Annunziata No. 11. / TRIESTE; na hrbtni strani je rokopisni zapis s svinčnikom: Tomo Zupanova / lastnina / Radoljica, 28/12 –11.

Opis

V Trst priseljeni Nemec Francesco Benque je bil član tržaške dinastije fotografov, ki so v tem velikem in živahnem trgovsko-pristaniškem središču delovali skozi več generacij. Od sredine stoletja, v dobi političnega in socialnega vzpona srednjega razreda, je novi, finančno dostopnejši medij tudi tod nezadržno privlačil meščane; portretna fotografija kot nadomestilo za umetniški portret v klasičnih likovnih tehnikah je namreč zadovoljevala njihovo rastočo željo po ugledu in pomembnosti. Leta 1864 je fotograf Benque na Via dell Annunziata v starem mestnem jedru za cerkvijo Sant’Antonio Vecchio (zdaj Beata Vergine del Soccorso) odprl atelje in ga vodil skupaj s svojim družabnikom in pozneje tastom Gulielmom Sebastianuttijem.

Hiter razvoj mladega medija je omogočal masovno fotografsko produkcijo – kolikšno je bilo v tedanjem Trstu povpraševanje po fotografskih portretih pove podatek, da je bilo v mestu ob odprtju Benquejevega že osem fotografskih studijev. Njihova klientela so bili ugledni meščani, pevci, igralci tržaškega gledališča pa tudi visoki cerkveni dostojanstveniki kakor denimo knezoškof Pogačar. Mladi fotograf, ki je od leta 1864 do 1869 deloval v Trstu, se medtem leta 1865 odpravil na umetniško popotovanje v Nemčijo, prejel medalji na mednarodni fotografski razstavi v Berlinu in na svetovni v Parizu (1867) ter slabo desetletje delal v Braziliji in v Indoneziji, pa ni bil zavezan le portretni fotografiji. Posnel je tudi dragocene dokumentarne motive na terenu – s sedanjega slovenskega ozemlja so znani denimo posnetki Škocjanskih jam in Tartinijevega spomenika v Piranu (1896).

Benquejev vizitni portret 26. ljubljanskega škofa Pogačarja – škofijo je vodil med letoma 1875 in 1884 – je v nizu ljubljanskih ordinarijev prvi pravifotografski portret. Šele ta je namreč neposredni posnetek po modelu in ne po likovnem delu, kakor denimo v primeru Pogačarjevega predhodnika Antona Alojzija Wolfa (Wolfov vizitni portret je fotografska preslikava portretne litografije). Lik Janeza Zlatousta stoji v zgodovini portretnega upodabljanja na pomembni prelomnici. Bil je prvi v vrsti ljubljanskih škofov, ki jih je večni pozabi iztrgalo objektivno oko fotografske kamere, hkrati pa zadnji med tistimi, ki so jih še v klasičnih tehnikah ovekovečili mojstri grafike. Prav tedaj se je namreč zaključevala več stoletij trajajoča era portretne grafike; fotografija, nova, revolucionarna in veliko obetajoča tehnika vizualne odslikave realnega sveta, je zlasti v portretnem žanru uspešno izpodrivala grafične postopke. Po zmožnosti razmnoževanja je bila grafiki enakovredna, po objektivnosti vizualnega zapisa pa jo celo prekašala; ob tem je bila veliko manj zamudna in tehnološko vse bolj preprosta.

Rafinirani Pogačarjev portret vizitnega formata je mogoče datirati med leti 1869, vsekakor pred Pogačarjevo umestitvijo za ljubljanskega škofa (od leta 1851 je bil Pogačar kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja, od leta 1864 stolni dekan, od 1870 prošt in od 1875 škof). Spodnjo letnico označuje ustanovitev Benquejevega tržaškega ateljeja, zgornja pa je leto, ko je fotograf zapustil Trst in se za daljše obdobje naselil v Južni Ameriki. Portretiranec, visoki cerkveni odličnik sproščenega mladostnega videza in galantne drže, je posnet v bogato rezljanem naslanjaču in v značilni opravi: oblečen v talar s kratko pelerinico (jurisdikcijo), s kolarjem in verižico z naprsnim križem (pektoralom) okrog vratu, na prstancu desnice nosi prstan. Čas nastanka potrjuje tudi odsotnost škofovske čepice (solidea), ki jo je nosil šele po letu 1875 na portretih iz škofovskega obdobja. Na fotografiji je pod njegovo desnico rokopisno izpisana številka 5969 – gre za (diskretno) oštevilčenje fotografske plošče, kar je omogočalo naknadno razvijanje posnetka.

Vizitni portret iz Narodnega muzeja Slovenije je del v usnje vezanega in dekorativno okovanega portretnega albuma, nekoč last Pogačarjevega zaupnika in biografa monsignorja Toma Zupana – prefekta in vodje ljubljanskega Alojzijevišča, tudi jezikoslovca, borca za slovenski jezik in slovenstvo, prešernoslovca, podpornika slepih in slabovidnih ter lastnika graščine Okroglo pri Kranju. Muzej hrani še en izvod Pogačarjevega portreta; vstavljen je v prvi list albuma ljubjanskega knjigarnarja, knjigoveza in založnika Janeza Giontinija.

Za nadaljnje branje

First, Blaženka, V škofovskem ornatu pred fotografskim objektivom. Fotografski portreti ljubljanskih škofov v drugi polovici 19. stoletja / In the Bishop’s Attire in Front of a Camera. Photografhic Portraits of the Bishops of Ljubljana in the Second Half of the Nineteenth Century, v: Predmet kot reprezentanca. Okus, ugled, moč / Objects as Manifestations of Taste, prestige and Power, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2009 (2010), str. 305–307.
 

 

Prijavite se na e-novice